Piše: Gašper Blažič
Ko sem še v študentskih časih tu in tam prisluhnil oddaji Radio GaGa, sem se včasih tudi zdrznil, ko je tehnik v omenjeni oddaji lahko preko zvočne podlage simuliral pravo občutje kakšnih posebnih razmer. Tudi vojne, če je bilo treba. Seveda se je vedelo, da gre za oddajo, ki je producirala vsebino »prosto po Prešernu«, ampak kakšen poslušalec bi lahko zadevo vzel preveč zares in izpraznil pol lokalne trgovine. In če bi si denimo sredi prejšnjega stoletja, ko se je v glavnem poslušalo eno radijsko postajo (pa še to preko srednjih valov), radio privoščil tako shemo, bi verjetno res lahko sprožil množičen odziv ljudi, ki bi verjeli, da je okoli njih res vojna.
Nekaj takšnega je denimo leta 1948 poskušal pisatelj Vitomil Zupan s sicer na prvi pogled nedolžno potegavščino, ki jo je preko telefona spravil do Dušana Pirjevca-Ahaca: švicarski radio je poročal, da je Tito odstopil in da so Rusi že vdrli v Jugoslavijo. Dezinformacija je potovala nato preko Lada Kozaka do nekaterih vplivnežev in »prvoaprilska šala« se je že toliko razširila, da je trajalo kar nekaj časa, preden so ugotovili, da je vse skupaj izmišljotina. A časi so bili resni – vendarle je bilo to informbirojevsko leto 1948 – in Zupan je svojo potegavščino plačal s sedemletnim zaporom ter izgubo državljanskih pravic. Tovarišija pa si je oddahnila, češ še dobro, da to, kar si je izmislil ta literarni povzpetnik, ki je leto prej dobil celo Prešernovo nagrado, ni res. A v resnici so trepetali še dolga desetletja po tistem – leta 1956 so sovjetske čete posegle najprej na Madžarskem, leta 1968 pa v tedanji Češkoslovaški socialistični republiki.
Dvomim, da bi dandanes kateri od medijev, ki bi si upal simulirati (lažen) vojaški napad na domovino, sploh preživel. Medijska tehnologija je namreč veliko bolj razvita (to sicer omogoča več možnosti za širjenje lažnih novic), a po drugi strani je tudi konkurenca veliko večja. Na prvi pogled se zdi, da je takšen razvoj dotolkel stare centre moči. A kljub temu ne smemo podcenjevati več desetletij trajajoče indoktrinacije ter negativne kadrovske selekcije, zlasti v najbolj vplivnih medijskih hišah, od RTV Slovenija preko Pro Plus (Pop TV, Kanal A) pa vse do STA ter časopisnih družb, s katerimi večinoma (lastniško) upravljajo od političnega podzemlja odvisni mogotci – pa naj bo to Stojan Petrič (Delo), Uroš Hakl (Večer) ali Martin Odlazek (mreža radijskih postal, skupina Salomon, itd.). In seveda se to pozna tudi pri tehnologiji medijske obdelave dogodkov. Že sam naziv »medij« pomeni, da gre za posrednika – ker se občinstvo ne more informirati neposredno, to storijo mediji preko informacijskih kanalov, kot so radijske in TV frekvence, internet ter tisk. A še preden gredo informacije v obtok, jih seveda prečistijo, oblikujejo, predvsem pa jih obdelajo tako, da bodo konstruiralo natanko takšno realnost, kot si to želi lastnik oz. »naročnik iz ozadja«. Kajti naslovljenci informacij največkrat predstavljajo dokaj pasivno občinstvo, ki se obnaša po shemi množične psihologije. Izkušnje s področja psihološko-propagandne dejavnosti, ki jih ima denimo Milan Kučan, torej pridejo zelo prav.
In kdor kolikor toliko pozna slovenske medije, lahko hitro zazna, da približno 80 odstotkov vseh posredovanih informacij pravzaprav predstavlja interes nomenklature, kar približno ustreza reprodukcije stare elite, kot je kaki dve desetletji nazaj opozarjal sociolog prof. dr. Frane Adam. Alternativni mediji, vključno z medijem, ki ga pravkar berete, imajo, takole čez palec, največ dvajset odstotkov vplivnosti. Res je sicer, da nekateri dogodki, kot denimo izbira novega generalnega direktorja RTVS, vzbujajo nekaj upanja v zvezi z uravnoteženjem v nacionalnem RTV zavodu, vendar se lahko zgodi, da bo v dogajanje poseglo sodišče in odločilo v prid centrom moči, kar se je v preteklosti že dogajalo. Vse to pa pomeni, da smo sedaj v stanju, ko nas velika večina medijev prepričuje, da smo zaradi sedanje vlade v nekakšnem stanju nenormalnosti, gordijski vozel pa lahko presekamo edino s tem, da se Janševo vlado sklati z oblasti.
Poglejmo nekoliko bolj natančno. Večina medijev tako v zadnjem času daje velik poudarek na poročanju o velikem nezadovoljstvu z vlado, ki naj bi z ukrepi proti covid19 povsem ohromila družbo. Recimo v šolstvu, kjer naj bi po nepotrebnem vztrajala pri testiranju učiteljev, pa pri šolanju na daljavo v regijah, ki so po epidemološki sliki problematične. Vlada naj bi bila tudi kriva, ker je posegla v razmerja pri vpisnih mestih na fakultete, s tem naj bi posegla v avtonomijo visokošolskega prostora in, kot pravijo nekateri, od mrtvih obudila usmerjeno izobraževanje. Zaradi tega niso besni le rektorji univerz, ampak tudi predstavniki študentov, ki to dejanje razumejo kot vmešavanje politike v stroko. In glej ga, zlomka: študentski funkcionarji, ki imajo toliko za povedati čez menda brutalno poseganje vlade v visokošolski sistem, se menda zelo dobro spomnijo, da se je to dogajalo vsakič, ko je bila na oblasti »desna vlada«. Če predpostavljamo, da so ti funkcionarji v povprečju stari 25 let (in so rojeni, takole čez palec, leta 1995 ali 1996), potem so morali že kot osnovnošolci zelo pozorno spremljati politično dogajanje v času prve Janševe vlade (2004-2008). In so se oddahnili, da so se leta 2010 vpisali na srednjo šolo, ki so si jo sami izbrali.
In če smo malo cinični: ta študentska mladež, ki zaradi menda barbarskih dejanj Janševe vlade bíje plat zvona, se verjetno tudi zelo dobro spomni nesramnosti, ki si jih je leta 2000 privoščila tedaj šest mesecev trajajoča Bajukova vlada: slednja je namreč pocenila naftne derivate in s tem po interpretaciji Pop TV močno ogrozila javnofinančno stabilnost Slovenije, ker je, pomislite, znižala trošarine na naftne derivate. Domnevam, da so si tedaj predšolski otroci (danes študenti) to nezaslišano vladno nesramnost zelo dobro zapomnili.
Verjetno boste sedaj razumeli, kaj pomeni, če živiš v ozračju, kjer prevladuje privid nenormalnosti. A ta je le eden od dveh obrazov iste Janusove glave. Drugi obraz je privid normalnosti v razmerah, ki so v resnici nenormalne in spominjajo na pravljico o cesarjevih novih oblačilih. Spomnimo se na primer Šarčeve vlade. Če zberemo vse njene škandale in medijsko poročanje o njih v tem času ter primerjamo s sedanjim dogajanjem, lahko vidimo, v čem je razlika. Si lahko predstavljate, da bi sedanji premier Janez Janša povsem javno požugal največjim podjetjem in jim dal vedeti, da ne bo toleriral njihovega oglaševanja npr. v Delu in/ali Dnevniku? Zagotovo bi bil to škandal, ki bi odmeval po vsej Evropi. Ko je nekaj podobnega v vlogi predsednika vlade počel Marjan Šarec, se razen nekaj protestov ni zgodilo nič. Še več: nosilci »medijske svobode«, zbrani v Društvu novinarjev Slovenije, so Šarčevim besedam ploskali. Ker se imajo za progresivce, ki lahko arbitrarno odločajo, katere medijske vsebine so sovražne, vse ostale pa nas imajo za butce. Šarcu je pred letom dni sicer potekel »rok trajanja« (in osebno ne verjamem, da je sam metal puško v koruzo, prej bi rekel, da mu jo je nekdo izbil iz rok) in danes ni nek vpliven faktor, zato pa vpliven faktor ostajajo »strici«, ki so ga nastavili in tudi odstavili. In tudi sedanja formalna opozicija, še zlasti naveza KUL, je pravzaprav zgolj neke vrste »izvršni svet« vladarjev iz dežele senc, ki skrbijo za ustvarjanje virtualne resničnosti oziroma privida nenormalnosti, kjer je razprava o Kordiševem pobalinskemu obnašanju le postranska stvar.
Očitno je še kako prav imel znani francoski mislec Jean Baudrillard, ki je za čas svojega življenja – umrl je leta 2007 – zelo kritično ocenjeval medijsko konstrukcijo realnosti in že leta 1991 zapisal, da »v kraljestvu podob ni kriterijev za resnično in lažno – vse doživljamo kakor snemalno knjigo«. Zdi se, kot da je sodobni medijski svet na nek način uresničil Nieztschejeva hrepenenja po eksodusu iz dosedanjih moralnih sistemov, ki so znali ustvarjati samo »uravnilovko«. Vendar pa mediji s svojo konstrukcijo realnosti v nasprotju z Nieztschejevim pričakovanjem pomagajo ustvarjati osebnostne »mediokritete«, torej nekakšne pasivne povprečneže, ki vse »informacije«, ki jih potrebujejo, dobijo servirane na krožniku. A če nek nevidni center moči z mediji ustvarja problem, ki ga dejansko ni (po Baudrillardu »virtualni svet vojne z videzom nerealnega« – kar se sicer nanaša na medijsko konstrukcijo zalivske vojne leta 1991), potem to lahko pomeni samo eno: lastno šibkost, da bi se v demokratični družbi enakomerno soočil z nekom na drugi strani. Po drugi strani pa gre tudi za šibkost nasprotnika, ki se tu in tam zaradi neke kratkotrajne koristi raje prilagodi trenutni situaciji in ne upa vstopiti v igro kot moralni zmagovalec (kar se je dejansko v parlamentu zgodilo prav pred kratkim).
In tudi zato smo dejansko obsojeni, da se bo privid (ne)normalnosti nadaljeval tudi v prihodnje. Vse dokler ne bo nekdo s kladivom usekal po stroju, ki te virtualne podobe (ne)normalnosti proizvaja…
Gašper Blažič (1979), univerzitetni diplomirani teolog, je novinar tednika Demokracija, publicist in politični komentator, ki je dosedaj izdal knjigi “Stavka, ki je iztirila rdeči režim” (v soavtorstvu s Slavkom Kmetičem) ter “Slovenija, vstan'”.
