V španski ne godi se to puščavi,
zgodba je pomaknjena bolj vzhodno,
tja pod Alpe, kjer še manj ugodno
stanje je in nič se ne popravi.
Don Židot dejanj je mož resničnih,
tam pri Muri brani domovino,
Hunom, Ogrom gre naproti z mino,
s strojnico bi lotil se dotičnih.
Don Židot pobil bi vse prikazni,
iz panonske ki drvé ravnine,
ki držé v desnici strašne kline,
ubijalski material dokazni.
Pančo zvest Židotov je oproda,
je Migel v resnici, Čegevara
mu nadimek, saj, se ve, ne mara
prav nikogar Pančo, ta nezgoda.
Pančo sanja z njim, da bo z levico
lotil se domačih izdajalcev,
se oboroži z brigado klavcev,
sedem muh pobijejo kar z žlico.
Don Židotov zvesti Pančo sanja,
sedemsto da zbil je demokratov,
sto fašistov, tisoč birokratov,
vse v številkah v glavi mu odzvanja.
Mesec sveti mu pri tem nad glavo,
ga hrabri, naj z bojem nadaljuje,
mesec sveti, a slabo deluje,
ni podnebje v tej deželi zdravo.
Trudni so, jim sape že zmanjkuje
Pančo sanja, Don Židot preklinja,
zgodbe rdeča nit se jim prekinja,
je iz mesca v mesec le še huje.
Kdo roman z nesrečnim Čegevaro,
z Don Židonom, mescem bo zaključil,
kdo iz njega se bo kaj se naúčil?
Ta, ki končno bo spoznal prevaro.
