Domnevam, da velika večina pomladnikov pokojnega dr. Franceta Bučarja nima ravno v lepem spominu. Predvsem zaradi njegovih dejanj v zadnjih letih življenja, še najbolj pa zaradi »pasje procesije« pri Zoranu Jankoviću leta 2011, ko se je znašel v neposredni španoviji z zadnjim šefom CK Milanom Kučanom. Nasploh pa je bil dr. Bučar vsaj na zunaj zelo samosvoj, trmast in nepredvidljiv. Znano pa je tudi, da je v začetku devetdesetih z nekaterimi stališči (denimo glede državljanske vojne na slovenskih tleh) užalil dr. Janeza Kocijančiča, nekdanjega prvega moža pravkar propadlega letalskega prevoznika Adria Airways.
Nekaj pa je treba priznati – Bučar je bil v svojih knjigah sijajen teoretik, ki je razložil tudi bistvo t. i. leninistične države. Pustimo ob strani dejstvo, da v svoji politični praksi ni bil sposoben prebiti njenih okvirjev, čeprav je to velikokrat (dostikrat tudi povsem upravičeno) očital svojim političnim sopotnikom iz Slovenske demokratične zveze. Pravzaprav si sam nikoli ne bi mislil, da mi bodo Bučarjevi nauki nekoč prišli zelo prav in da bo njegov publicistični opus prišel do izraza šele po njegovi smrti. Namreč, na podlagi dogodkov v zadnjih mesecih (na podlagi svoje dvajsetletne izkušnje opazovanja in analiziranja dogodkov v slovenski politiki, ki je dozorela v nekakšno »meta-strankarstvo«) sem prišel do spoznanja, da je tisto, kar je Bučar izrazil v teoriji, sedaj (znova) postalo praksa. Seveda boste vprašali, kaj imam v mislih. In odgovarjam: to, kako Bučar razlaga pojem leninizem oz. leninistična država.
Poglejmo primer. V knjigi »Usodne odločitve« – izšla je novembra 1988 kot posebna številka Časopisa za kritiko znanosti (istega leta kot gradivo za slovensko ustavo ter dnevniški zapiski Staneta Kavčiča!) – Bučar odkrito razmišlja o leninistični državi in njenih funkcijah, med njimi sta tudi manipulacija in ustrahovanje. »Ker je na manipulaciji z ljudmi mogoče zasnovati in vzdrževati partijski avantgardizem in s tem obstoj leninistične oblasti, manipulirati pa je mogoče samo z ustrahovanimi, življenjsko in gmotno odvisnimi ljudmi, je fizično in ekonomsko ustrahovanje temelj te oblasti. Brez takega ustrahovanja se ne bi mogla niti za hip vzdržati. Čeprav je teza o odmiranju države ena sila pomembnih postavk v katekizmu leninizma, ima samo propagandni pomen. Če bi leninistična država le za trenutek nehala obstajati, je leninizma takoj in nepreklicno konec. Država je namreč nosilec tako fizičnega kot ekonomskega ustrahovanja,« piše starosta slovenske politike, in nadaljuje: »Volilni sistem določa leninistična partija sama. O kaki neodvisnosti sodišč sploh ne moremo govoriti – razen morebiti kakih civilno pravnih razmerjih, kjer je država nevtralna – saj so sodišča eno najbolj pomembnih orodij njenega terorja: ustvarjajo naj zakonito podlago za njeno fizično nasilje. Kazensko zakonodajo ima država povsem v svojih rokah.« (str. 178-179)
Teh citatov ne bi posebej komentiral, saj so že sami po sebi dovolj zgovorni. Potrjuje jih praksa sedanje slovenske politike. In se marsikdo vpraša, kako je to mogoče, mar ne živimo v demokraciji in pravni državi? Seveda, tudi socialistična ustava je jamčila demokracijo, pravno državo in versko svobodo. Na papirju seveda. Denimo, direktor Sove zavrača parlamentarni nadzor nad obveščevalno službo, ki jo vodi, in noče izročiti zahtevane dokumentacije. Kar je tako rekoč državni udar. Vendar je to predvsem posledica dejstva, da je Slovenija v svoji substanci še vedno leninistično-kardeljanska država, kar je bila že pred letom 1990. Namreč, zadnja ustavna reforma SFRJ iz leta 1974 je predvidela ne samo dosega zadnje faze samoupravljanja, pač pa je urejala tudi odnose med narodi in republikami v sestavi jugoslovanske države. In je, tako rekoč samo leto dni po izbrisu Staneta Kavčiča iz političnega življenja, republikam zagotovila nekakšen državnopravni status z zagotovljeno pravico do samoodločbe. Ko je po izteku petih let po smrti državno-partijskega poglavarja Josipa Broza Tita prišlo do bolj profiliranih uporov tudi v Sloveniji, je morala slovenska partijska nomenklatura razmisliti o prihodnosti. In je, da bi se izognila scenarijem, kakršen se je zgodil v Romuniji leta 1989, raje sama privolila v reforme, čeprav s stisnjenimi zobmi. To se ji je obrestovalo – v okviru sprememb ustave SRS iz leta 1974 je bil namreč legaliziran tudi večstrankarski pluralizem, s čimer so prišle na vrsto tudi prve večstrankarske volitve.
Ko dandanes poslušamo razne govore na prireditvah v spomin na slovensko pomlad, velikokrat slišimo tudi bahavo retoriko, kaj vse smo dosegli leta 1990 in kako je zmagal Demos. Vendar seveda brez opombe, da se je to zgodilo zaradi partijske taktike »sestopa z oblasti« in da je substanca države ostala ista kot prej. Le da je bila do 25. junija 1991 v mednarodno-pravnem okviru Jugoslavije, potem pa je začela nastopati kot samostojni mednarodni subjekt. To dejstvo seveda ni v ničemer oviralo domače komunistične nomenklature, da je izvajala podtalno oblast tudi v času, ko je bila vlada formalno v rokah Demosa. Z manipulacijo in ustrahovanjem na podlagi očitkov o t. i. revanšizmu je bilo seveda že vnaprej onemogočen vsak poskus lustracije. Stare teze o t. i. demokratizaciji so privedle do uvedbe simulirane demokracije, za katero se je izkazalo, da je dejansko ena najhujših samoprevar. Zato je ena najbolj nevarnih iluzij ta, da je edini prostor za reševanje problemov državni zbor in da se spremembe lahko doseže le z volitvami. Kako le, če so volitve – nadzorovane? Namreč, kot pravi Bučar, je leninistična partija tista, ki določa volilni sistem in zato tudi šteje glasove. Še vedno zaupate v poštenost partije pri izvedbi volitev?
Prav iz tega razloga je današnji protestni shod še kako potreben. Namreč, dokler ne bo resnega civilnega upora za razbitje leninistične države in zgraditve moderne, na vladavini prava utemeljene države, ne moremo pričakovati korenitih sprememb. Seveda si bom tu privoščil za marsikoga tudi bogokletno trditev: po mojem skromnem mnenju tudi opozicijske stranke ne morejo biti nosilke sprememb, dokler so vezane na sistem (status poslancev, plače, itd.). Šele z izstopom iz tega sistema so lahko toliko svobodne, da krenejo v odkrit civilni upor. Kar pomeni, da mora biti začetnik upora nekdo, ki je že zdaj neodvisen od sistema, torej nekdo iz civilne družbe. Šele na tej podlagi bo mogoče uveljaviti zahtevo po svobodnih in poštenih volitvah. Zato sem tudi prepričan, da nam Zoran Janković z onemogočanjem koncerta v okviru današnjega protesta dejansko dela uslugo – za učinkovit protestni shod ne potrebujemo peti »Dan ljubezni«, pač pa kvečjemu »Naprej zastava Slave«. Tako kot leta 1991 v topovske cevi JLA nismo metali vrtnic, mar ne? Ergo: če hočete demokracijo, najprej sesujte leninistično državo. (…in si oglejte tale VIDEO).
