Na juriš, vojščak spet vihra skozi hoste,
se v srajco odel je prismoda rjavo,
pokaže da s tem, da za stranko je pravo,
rjavih da srajčnikov vrste so goste.
Na juriš, zasliši se puške drdranje,
ah, kje pa, ta videl ni puške zaresne,
tiste sekvence pri pokanju vmesne
rjave zgolj žabe so bolno regljanje.
Na juriš, rjavi poveljnik zavpije,
nato okrog ust se hinavsko obliže,
rjavi koraka ne stopi več bliže,
v grmovje se prvo ubožec brž skrije.
Na juriš, a vojska je zdaj le obstala,
čemú bi ubogala rjave ukaze,
zakaj poslušala obdrgnjene fraze,
igrača v rokah barabina postala?
Na juriš, dovolj je že tega goveda,
z njim žali se bika pa vola, teleta,
mar gledati moramo rjavca, zmeneta,
ki večno po štali kot osel poseda?!