Piše: Vančo K Tegov
Lep jubilej, pomemben prav tako. Letos mineva 90 let od priključitve celjske okoliške občine k mestni občini Celje in nastanku tako imenovane mestne občine »Veliko Celje«. Z združitvijo obeh občin leta 1935 je bilo spremenjeno teritorialno stanje iz leta 1850, ki je nastalo z uvedbo novih občin v smislu takratne reorganizacije celotne nižje uprave.
Kako pomembno je to za Mesto Celje, nam pove tudi to, da je ob tem jubileju Zgodovinski arhiv Celje izdal monografijo z vsemi aspekti, pogledi, učinki, ki jih je imela ta združitev na življenje in bodoči razvoj lokalne samouprave ter na življenje ljudi. Dejansko je Celje takrat z ukazom treh kraljevih namestnikov dobilo »žegen« za pripojitev okoliške občine k mestni občini Celje. Ta odločitev, ta akt pripojitve ali združitve je prelomnica, ki je vplivala na razvoj celjske mestne občine.
Združitev statutarne in okoliške občine
Z združitvijo oziroma priključitvijo je bilo spremenjeno teritorialno stanje iz leta 1850, ki je bilo sicer določen čas primerno in funkcionalno, čez čas pa je nastalo več ovir za nemoteno delovanje same mestne občine. Spremembe so bile potrebne tudi zaradi napredka v smislu industrije, organizacije ter zemljiškoknjižnih in še vrste drugih stvari. Ena logičnih potreb je izhajala tudi iz dejstva, da je bila Mestna občina Celje (do takrat) obkrožena oziroma »ujeta« v obroču posameznih delov takratne celjske okoliške občine, ki je imela sedem katastrskih občin. Ob tem, da sta obe občini urejale zadeve, ki so bile tipične za delovanje lokalne uprave, je Mestna občina Celje – ki je je imela svoj statut in se je štela za statutarno občino – le imela nekaj več pristojnosti kot okoliška, kot so pooblastila s področja naborništva in vodenja ter skrb za imenike nabornikov, ki jih je potrebovala za deželno obrambo.
Potreba časa po združitvi …
Ker pa je bila potreba po širitvi ali združitvi vse močnejša, posebej na območju Gaberja, so začeli izvajati kampanjo, takrat imenovano propaganda, na način izvajanja anket ali spraševanja ljudi na ulicah Celja.
Na agitacijo iz 15. februarja 1894 je opozoril časopis Domovina z objavo: »Po celjski okolici hodijo volkov v ovčji obleki, ki prihajajo iz Celja in pregovarjajo občane, posebno v Gaberjih, Zavodni in na Bregu, da bi se pridružili celjskemu metu in postali ‘purgarji’. Obljubljajo jim razsvetljavo, plin in Bog ve, kaj še vse. Da bodo potem, ko postanejo Celjani, imeli mnogo več davka, priklad in drugih plačil, tega pa jim nočejo povedati. Sliši se, da jim je že več okoličanov sedlo na limanice ter so podpisali pri mestnem uradu neki zapisnik. Mnogo je pa še mož, kateri se po laskavih obljubah ne dajo zapeljati in kateri nočejo ničesar slišati o gospostvu celjskih očetov.« Veliko je bilo razlogov zoper pripojitev in bojazni pred spremembami posebej glede davščin in draginje, ki bi jih prinesla priključitev.
Ta tendenca je bila nevarna za okoliško Celje tudi z narodnostnega vidika, posebej še v času pred prvo svetovno vojno. V okoliškem Celju je bila slovenščina glavni jezik za komunikacijo, ker je tudi prevladoval slovenski živelj in se je le zelo očiten manjšinski delež deklariral za nemško govorečega ter nemške pripadnosti; v mestu je bilo obratno.
Veliko se je potem spremenilo po združitvi oziroma priključitvi. Način delovanja mestne občine je bil zelo podoben današnjemu. Lokalna samouprava je imela več obdobij, ko se je določen čas odvijala na dveh nivojih, na primer krajevnem in okrajnem, v času 1945-1990 je bilo lokalno ločeno od upravnega vodenja, ki je bilo centralizirano. Danes pa imamo lokalno samoupravo, ki je dodobra razčlenjena, okrajnega oziroma pokrajinskega skorajda ni ali je del UE del na državnem nivoju.
Čas, ki ga bodo radovedneži namenili temu jubileju, lahko popestrijo tudi z razstavo, ki se odpira jutri v Zgodovinskem arhivu Celja. Vedeti več pomeni biti boljši človek in bolj pripaden svojemu mestu in okolju. Zato si je vredno vzeti čas in vse, kar je potrebno, da pripomorete k temu dobremu občutku.
