Piše: Bogdan Sajovic
Foto: Bogdan Sajovic
Občina Gornji Grad je z gozdovi pokrita občina v Zgornji Savinjski dolini, njeno središče pa je istoimensko naselje, katedralno mesto, ki ni več mesto. Občina je po površini med večjimi v Sloveniji, saj meri dobrih 90 kvadratnih kilometrov, šteje pa 2600 prebivalcev.
Pri vstopu v naselje Gornji Grad se je bilo treba zapeljati čez gradbišče ceste in prvo vprašanje županu Antonu Špehu je bilo, kako so dobili sredstva za gradnjo, saj je aktualna vlada napovedala ustavitev financiranja infrastrukture, še posebno cestne. Župan je dejal, da je bil projekt pripravljen še v času prejšnje vlade in potrjen v mesecu decembru 2022, preden je Golobova vlada zaprla pipico za infrastrukturne projekte. Ta projekt bo torej izveden, a drugi, načrtovani in že podpisani s pogodbami o sofinanciranju, visijo v zraku, recimo cesta do središče kraja Nova Štifta in povezava z Kamnikom in med drugim do romarske cerkve Marije Zvezde na Novi Štifti. Vlada je sicer omenila, da bi bila lahko sredstva na voljo nekoč po letu 2024, kar je meglena obljuba, ki se lahko kosa z meglo, v katero se potopiš, ko prestopiš mejo občine. Občina je namreč precej »mokra« in ob deževju so največja nevarnost zemeljski plazovi in vdori, ki jih je treba preprečiti s škarpami. Sredstva za obnovo obstoječih in graditev novih pa so prav tako v nedoločeni prihodnosti.
Mesto, ki ni več mesto
Cestna infrastruktura je pomembna za turistično dejavnost kraja. Močan je namreč cerkveni turizem, a ne le zaradi romarske cerkve na Novi Štifti, pač pa tudi zaradi katedrale sv. Mohorja in Fortunata iz osemnajstega stoletja, ki ima najvišjo kupolo in tudi največjo prostornino med slovenskimi cerkvami. Katedralna cerkev je bila nekoč del samostana iz 12. stoletja, ki pa je bil v 15. stoletju priključen ljubljanski nadškofiji in je samostan postal poletna rezidenca ljubljanskih knezoškofov; mnogi med njimi so si za zadnje počivališče izbrali prav to cerkev. Katedrala in samostan-rezidenca sta povzdignila Gornji Grad v pomemben regionalni center, kar je še nadgradil jugoslovanski kralj Aleksander I., ki je Gornjemu Gradu 30. junija 1928 podelil mestne pravice, tako da je 30. junij je še danes občinski praznik. A ob koncu druge svetovne vojne so partizani, potem ko so Nemci že zapustili Gornji Grad, zažgali samostan. Domačinom je uspelo rešiti katedralo in majhen del samostanskega poslopja, a oboje je bilo potrebno temeljite obnove. Partizanska oblast pa je tudi poniglavo odvzela Gornjemu Gradu status mesta. Nihče sicer ne ve ne kdaj, ne kako, ne zakaj, saj ni nobenega odloka, Gornji Grad je preprosto čez noč nehal biti mesto. Očitno je šel komunistični oblasti v nos pomen Gornjega Gradu in so ga na tak način zatrli. In tudi v samostojni Sloveniji ta krivica ni popravljena, Gornji Grad menda ne izpolnjuje kriterijev za mesto. Katerih? Kdo bi vedel. Morda zato, ker nima več samostana. Župani mest naj torej varujejo kloštre v svojih mestih kot punčico svojega očesa, če hočejo ohraniti mestne pravice.
Turizem igra drugo violino
Cerkveni turizem je torej močan gospodarski dejavnik v Gornjem Gradu in župan pravi, da zato urejajo tudi parkirišča, poleg vse druge infrastrukture za obiskovalce. Polega tega v Gornjem Gradu obstaja etnološki muzej z zbirko etnoloških in tehnoloških značilnosti območja ter podob in razglednic. Vendar pa župan meni, da turistični potenciali niso zadosti izrabljeni. Cerkveni turizem je dnevni turizem, župan pa bi rad, da bi občina obdržala turiste dalj časa. Gornji Grad je bil še v knezoškofovskih časih znano podeželsko letovišče in župan meni, da bi bilo dobro, če bi to nekdanjo prakso obnovili. V občini je tudi nekaj turističnih kmetij, prav tako nekaj gostiln, ki ponujajo prenočišča, a večina občanov se nekako ne ogreje za delo ali vlaganje v turistično panogo. Zaradi tega je tudi nastanitvenih zmogljivosti za bolj ambiciozne turistične načrte odločno premalo, čeprav se občinska oblast zelo trudi s promocijo turistične dejavnosti. Precejšnjo pasivnost kraja na turističnem področju lahko pripišemo tudi temu, da sta glavni gospodarski panogi gozdarstvo in kmetijstvo. Del lesa predelujejo v sami občini, saj med drugim obstaja še nekaj posameznikov oziroma obrtnikov, ki izdelujejo lesene hiške po programu nekdanjega podjetja Smreka, ki je v svojih najboljših časih zaposlovalo 250 delavcev (domačinov). Doma pa predelujejo tudi del kmetijskih pridelkov in mesa. Po vsej državi je znana lokalna specialiteta, zgornjesavinjski želodec – suhomesnata delikatesa iz svinjskega mesa. Turizem je torej za prebivalce gornjegrajske občine drugotnega pomena.
Progresivne grožnje podeželski idili
A v podeželsko idilo, ki temelji na tradicionalni navezanosti na kmetijstvo in gozdarstvo, se plazi nevarnost v obliki progresivnih politik, ki grozijo mirnemu življenju občine. Okoljevarstvene poteze globalistov, ki jih vestno implementira aktualna vlada, namreč na dolgi rok grozijo viru preživljanja občanov. Projekt Natura 2000 predstavlja močno omejevanje kmetovanja in gozdarstva, še hujše pa so napovedi o vojni, ki jo okoljevarstveni obsedenci napovedujejo evropski živinoreji. Župan je dejal, da so progresivne norosti morda videti celo zabavne, če jih opazuješ od daleč, če pa pristanejo pred tvojimi vrati, zadeva postane hudo resna. Zaradi tega so se v zadnjem času začeli občani bolj politično angažirati, nekateri so se tudi udeležili nedavnih protestov kmetov. Kdo bi jim zameril, misel na »progresivni« zgornjesavinjski želodec, polnjen s črički in podobno mrgloaznijo, človeka zlahka spravi v bes.
Vrnitev mladih
Podeželskim krajem po vsej državi preti poleg progresivnih okoljevarstvenih norosti še ena nevarnost, in sicer beg mladih v urbana središča. A župan pravi, da se ta trend obrača. V času covida se je stanje spremenilo in so se mladi začeli vračati na podeželje. Iščejo gradbene parcele, iščejo stanovanja, občina pa bo z novo zazidalno ureditvijo in dodatnimi zemljišči za individualno graditev sprostila graditev stanovanj. Nekateri mladi se vračajo k svojim staršem, saj so draginja in najemnine oziroma stroški življenja v mestih prekoračili dosegljivo mejo. Mnogi mladi so mnenja, da je družinsko življenje boljše na podeželju, saj imaš vse naravne danosti tako rekoč pred domačimi vrati. Kot pravi župan, podeželje ponuja zelo kakovostno in razgibano življenje, nimajo pa veliko trgovskih centrov in barov, vendar jih niti ne pogrešajo preveč.
Seveda pa so potrebne tudi nekatere druge storitve, kot sta šola in vrtec, za kar je v občini Gornji Grad poskrbljeno. V času, ko vse več državljanov Slovenije ostaja brez zdravniške oskrbe, da o domovih za starejše niti ne govorimo, so tovrstne usluge za občane Gornjega Gradu dosegljive. V občini imajo koncesionarja, ki upravlja dom za starejše občane, imajo tudi patronažno sestro, upajo pa tudi, da bodo v bližnji prihodnosti organizirali preventivno zdravstveno varstvo. Občina bo z malo manj kot pol milijona evrov sofinancirala graditev prizidka zdravstvenega doma v Nazarjah, v Gornjem Gradu pa imajo ambulanto, ki jo vodi splošna zdravnica koncesionarka, prav tako pa imajo tudi zobozdravnika koncesionarja. Župan pravi, da je podeželje privlačno tudi za zdravstvene profesionalce, saj tudi oni uživajo v naravnem okolju, poleg tega pa jim njihov poklic prinaša tudi visok socialni status v kraju, primerljiv z župnikom, učiteljem in županom. In ko smo že pri županu, v Gornjem Gradu imajo »vitko občinsko upravo«, saj šteje pet uradnikov, vključno z županom.
