Piše: Damian Ahlin
Novi predsednik je pokazal, da je sposoben vzdržati notranje pritiske skrajnih sil in uveljaviti svojo strategijo zavezništev, zdaj pa je vprašanje, kakšen bo njegov pravi profil in najnujnejši izzivi za njegovo Vlado.
Borić je bil izvoljen z največjim številom glasov v zgodovini in na volitvah z najvišjo volilno udeležbo po vrnitvi demokracije. Volilni uspeh Gabriela Borića se je z urami utrjeval in dan se je končal z zmago levičarskega kandidata, ki je po prvih preštetih glasovih slavil v njegovem taboru, podrl vrsto rekordov in postal volilni fenomen.
V drugem krogu kampanje se je odlično odrezal, razumel in spremenil strategijo, da bi pridobil zmerne volivce, ter se prilagodil pričakovanjem državljanov.
Zmaga nekdanjega študentskega voditelja ne bi bila mogoča brez njegovega programskega premika, ki je povzročil nelagodje celo v najbolj skrajnih delih komunistične partije, konglomerata, ki bo sodeloval v novi vladi, vendar nikakor ne bo imel vodilne vloge. Čile ostaja sredinska država z dokaj zmernimi stališči.
Novi predsednik, ki so ga ob številnih priložnostih obravnavali kot rumenega in ga izpostavili zaradi sodelovanja pri mirovnem sporazumu, ki je bil sklenjen po socialnem izbruhu in v katerem je imel ključno vlogo pri začetku dialoga z opozicijo, je dokazal, da je sposoben vzdržati notranje pritiske skrajnih skupin in uveljaviti svojo strategijo zavezništev. Veliko vprašanje je, ali bo ohranil zmeren diskurz iz drugega kroga.
Zmanjševanje nezaupanja
Marca bo imel Borić ključni izziv, ki je povezan s poskusom ublažiti nezaupanje trgov in gospodarskih subjektov, ki enako pričakujejo, katero različico bo pokazal. Pomemben element bo tudi napredek njegovega programa. Borić predvideva obsežen program reform, ki vključuje odobritev postopne davčne reforme v prvem letu, ukinitev zdravstvenih zavodov socialne varnosti (Isapres) pod okriljem novega zdravstvenega sistema in spremembo pokojninskega sistema.
Čilski predsednik se bo po nastopu mandata soočil z več izzivi. Prvi je odnos s kongresom. Medtem ko je bila Piñerova vlada manjšinska tudi v predstavniškem domu in senatu, bo Borić prvi predsednik, ki bo imel manjšino tudi pod tretjim odstavkom svojega pakta. Ključno bo, da izkoristi podporo volilnega pakta, ki ga je podprl v drugem krogu, in da lahko vzpostavi mostove s poslanci krščanskih demokratov, ljudske stranke in Združene sredine.
Drugi vidik je odnos z ustavodajno konvencijo. Del razprave bo namenjen možnosti podaljšanja roka za pripravo ustave, da bi lahko izvedli plebiscite z udeležbo. Za to mora predsednik poslati predlog zakona v kongres, zato je tudi ta scenarij negotov.
Prav tako sta oblikovanje nove Magne Carte in potrditev ustavne konvencije kot organa zelo dobra podlaga za nadaljevanje preoblikovalnih prizadevanj in socialnih zahtev, ki jih od izbruha ljudstva zahteva večina države, vendar hkrati vzbujajo dvome o načinu njihovega usmerjanja. Država, ki je prevesila tehtnico v Borićevo korist, si ne želi tako radikalnih sprememb.
Vir: lanacion.com.ar
