Skoraj vse onesnaženje svetovnih morij s plastiko pride iz desetih rek, ki so vse v državah tretjega sveta. Krivda za onesnaževanje se vedno pripisuje zahodnemu svetu, četudi dejstva kažejo drugače. Okoljevarstvene organizacije so pravzaprav problem, ne rešitev.
Onesnaževanje našega planeta je vedno odmevna tema v svetovni, bolje rečeno zahodni javnosti. Deloma lahko to odmevnost pripišemo temu, da večini ljudi seveda ni prijetno gledati kupov odpadkov, ki onesnažujejo okolje. Deloma pa za odmevnost poskrbijo tisti, ki od onesnaženja dobro živijo. Najprej so tu mediji, ki si na teh temah nabijajo rating, kar se odraža v reklamah in s tem prihodkih. Potem pa so tu brezštevilne civilnodružbene in lobistične organizacije ter politikanti, ki si s tem nabijajo prepoznavnost in upravičenost za svoj obstoj. Seveda si niti mediji niti civilnodružbeniki, vsaj ne vodilni ljudje v njih, zasebno ne želijo odpraviti onesnaženja. Zakaj pa bi ga, saj bi s tem »zaklali« kuro, ki jim nese zlata jajca. Tako torej samo kričijo in hkrati zahtevajo čedalje več denarja za »reševanje planeta«. In v tem so zelo uspešni, to jim je treba priznati. V kričanju, ne reševanju planeta.
Vsega so krivi Zahodnjaki
Ena najbolj odmevnih tem, tako rekoč zlati standard, ki ga uporabljajo okoljevarstveniki in vsi njihovi priveski v svojem kričanju, so plastični odpadki v morju. Posnetek kupa plavajoče plastike − po možnosti v bisernih vodah in tropskem raju: palme, peščene plaže, sonce v ozadju − nobenega prebivalca tega planeta ne pusti hladnega. In dejansko je tak pogled ogaben. Ampak … Kričeči mediji in okoljevarstveniki potem sami dokažejo, da gre pri njihovem kričanju v prvi vrsti za nabiranje političnih točk oziroma ratinga in ne za reševanje okolja. Zamolčijo namreč pravega krivca za to onesnaževanje.
V politično korektnem zahodnem svetu se je uveljavilo pravilo, da smo za vse zlo na tem planetu krivi Zahodnjaki, prvi svet. Oziroma beli moški, saj so po prepričanju ideologov politične korektnosti tudi vsi drugi, se pravi ženske, rasne, spolne in vse druge manjšine, žrtve zatiranja belih moških tako kot tretji svet, flora in favna in celoten planet. Kakopak smo za to krivi tudi za onesnaženje bisernih voda in idilične panorame južnih morij. A tu je kleč. Zakaj so predvsem onesnažena južna, tropska morja, če pa večina belih moških dominantnega prvega sveta leži predvsem ob severnih morjih? Odgovor je preprost: zato ker tisti, ki najbolj s plastiko onesnažujejo svetovne vode, niso tisti iz zahodnega sveta, pač pa prebivalci tretjega sveta.
Tudi tretji svet onesnažuje okolje
Študija, ki jo je pod vodstvom dr. Christiana Schmidta, hidrogeologa na centru za okoljevarstvena raziskovanja Helmholtz v Leipzigu, kaže, da velika večina plastičnega onesnaženja v svetovna morja prihaja iz porečja desetih velikih rek. In nobene od teh ni v Evropi ali Ameriki. Osem med njimi jih je v Aziji; Amur v azijskem delu Rusije se izliva v Ohotsko morje v severnem delu Pacifiku, kitajske reke Jangcekjang, Rumena reka, Biserna reka in Hai He se izlivajo v Rumeno oziroma v Kitajsko morje v srednjem delu Pacifika, reka Mekong, ki leži na Indokitajskem polotoku pa se izliva v južni del Pacifika. Na indijski podcelini sta glavni onesnaževalki Ganges in Ind, ki se izlivata v Indijski ocean. Dve od desterice rek, ki bruhajo največ plastičnih odpadkov v morja, pa ležita v Afriki, to sta Niger, ki se izliva v Južni Atlantik, in Nil, ki se izliva v Sredozemlje. Vse te reke prinesejo v svetovna morja 95 odstotkov vseh plastičnih odpadkov. Še več, če bi šteli države, ki največ prispevajo k onesnaževanju morij s plastiko, je na prvem mestu Kitajska, najbolj »umazana« država zahodnega sveta so Združene države Amerike na dvajsetem mestu. Jasno, saj zahodni svet ločuje plastične odpadke za reciklažo, tretji svet pa jih meče v reke in morja.
Seveda ugotovitev, da lep delež k onesnaževanju prispeva tretji svet, ni nič novega. Že med prvo fazo varstva okolja v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so se pojavile študije, ki so predvidevale tretji svet kot vsaj enakovrednega parterja pri svetovnem onesnaževanju in »posiljevanju« narave. Recimo korelacija med demografsko eksplozijo v tretjem svetu in povečanim izsekavanjem gozdov, pa onesnaževanje, ki so ga povzročala velika plavajoča naselja ob azijskih obalah, ali velika potrošnja goriva v prometu v velikih azijskih mestih ter na azijskih rekah, pri čemer je šlo predvsem za goriva slabše kakovosti, kar je še povečalo tako količinsko porabo kot tudi veliko onesnaženje z izpuhi v ozračje in deloma z izpusti v vodo.
Nabijanje bele krivde
Te študije so hitro prišle pod udar, češ da so tendenciozne, nestrokovne, da so mišljene kot sabotaža, ki želi preprečiti razvoj tretjega sveta, da gre za belsko patroniziranje nebelcev, zaničevanje pripadnikov druge rase, prikriti ali odkriti rasizem. Zato so vladne in zasebne ustanove, inštituti in univerze ustavile financiranje takšnih raziskav in projektov, mediji in strokovne publikacije so umaknili objave, avtorji so naleteli na napade javnosti in celo kolegov, vsaj tistih, ki so pravilno spoznali politično korektnega »duha časa«, in kaj kmalu se ni hotel nihče več izpostavljati, ker je to pomenilo karierni in socialni samomor. Hkrati se je na drugi strani uveljavilo kot družbeno sprejemljivo, da je ne glede na dejstva za vse kriv zahodni svet in še posebno beli moški. Nabijanje bele krivde je tako postalo porok, da se v študije nihče ne bo podrobno spuščal, kaj šele da bi jih kritiziral. Postalo je porok, da bodo prispevki prišli v najbolj gledani termin v medijih, postalo je porok, da se bo iz raznih fundacij ali javne blagajne našlo nekaj denarja za strokovnjake, »aktiviste« in vse druge, ki jahajo na valu politične korektnosti. Politična korektnost ne reši problema onesnaženja. A kot rečeno, to sploh ni glavna skrb vseh tistih, ki od »reševanja planeta« dobro živijo.
Okoljevarstveniki kot del problema
To je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja lepo prikazal prispevek francoskega novinarja, ki je deloval pod krinko. Roko na srce, bilo je precej podlo, novinar se je namreč zbližal z eno glavnih tajnic v okoljevarstveni organizaciji Greenpeace. V mesecih njune zveze je med šepetanjem na blazini spoznal, kako organizacija dejansko deluje. Kot je napisal v članku, je skoraj 70 odstotkov finančnih sredstev šlo za plače zaposlenih in delovanje aparata, predvsem glavne in področnih central. Okoli četrtina denarja je šla za »ozaveščanje« in propagando, predvsem za honorarje piarovskim kompanijam, katerih lastniki so bili sorodniki/partnerji/prijatelji vodilnih v organizaciji, ter za honorarje izbrane skupine znanstvenikov in akademikov, ki so v študijah ali predavanjih delali reklamo za organizacijo. Samo 6 odstotkov sredstev je šlo za akcije, in še to v glavnem za organizacijo protestov in demonstracij v velikih mestih zahodnega sveta. Za reševanje kitov ali deževnega pragozda pa je vedno zmanjkalo denarja. Poročilo je bilo seveda velik šok, vendar je mogočnim lobijem in drugim zaščitnikom in sopotnikom organizacije hitro uspelo »omejiti škodo«. Resda se je to zgodilo že davno, ampak, ali je odnos organizacije do problema, proti kateremu se menda borijo danes, kaj drugačen? Glede na to, da je danes okoljevarstvenih organizacij še več kot pred tremi desetletji, da gre zanje še več denarja, da je še več medijske pokritosti, a svet je enako, če ne še bolj onesnažen, potem verjetno ne. Problem onesnaženja se seveda da rešiti, vendar je treba najprej pripoznati prava dejstva, politična korektnost gor ali dol. A to bi tudi pomenilo, da bi morali civilnodružbeniki in stroka in mediji in politika priznati, da so desetletja dolgo zavajali in lagali in od tega dobro živeli. Tega pa ne bodo nikoli priznali, onesnaževanje gor ali dol. Po medijih bomo torej še naprej gledali proteste in krokodilje solze in seveda kupe plavajoče plastike v bisernih vodah.
