Piše: Bogdan Sajovic
Britanski laburistični vladi je v prvih sto dneh uspelo zapraviti vso prednost pred opozicijo. Represija proti tako imenovanemu sovražnemu govoru. Nepotizem, prelomljene obljube in korupcijski škandali predsednika vlade. Farage s svojo stranko Reform UK pridobiva vse več podpore.
Minilo je sto dni od odmevne zmage stranke laburistov na britanskih parlamentarnih volitvah. Težko bi bilo sicer reči, da je bil za zmago laburistov odločilen njihov program, še manj pa karizma voditelja stranke sira Keira Starmerja. Šlo je prej za splet ugodnih okoliščin − demokratične tradicije, v kateri si volivci po določenem času zaželijo menjave na čelu države, ter razočaranja volilnega telesa nad medlimi štirinajstimi leti konservativne vladavine.
Anemična vladavina konservativcev
V trinajstih letih laburistične vladavine (1997−2010) sta premierja Tony Blair in Gordon Brown uzakonila vrsto sprememb, ki so načeloma konservativno britansko družbo močno potisnile v prostor levega liberalizma in odprle vrata prebujenskim norostim. Sledilo je obdobje štirinajstih let konservativne vladavine, v kateri pa, kot rečeno, konservativna stranka ni naredila prav ničesar, da bi odpravila zakonodajo, ki so jo uvedi laburisti. V tem času so se zvrstile štiri volilne kampanje, v katerih s volilni manifesti konservativcev obljubljali spremembe, a zgodilo se ni nič. V tem času se je zvrstilo tudi pet konservativnih predsednikov vlad in le ena med njimi, Liz Truss, je skušala izvesti vsaj nekaj sprememb, pa so jo spodnesli konformisti v vrhu konservativne stranke. Končno so bili konservativni volivci so grla siti svoje anemične stranke in na letošnjih parlamentarnih volitvah jih je del preprosto ostal doma, predvsem radikalni del pa je oddal glas za trdo desno stranko Reform UK pod vodstvom Nigela Faragea. Velika Britanija ima večinski volilni sistem in cepljenje glasov na desni je omogočilo, da so laburisti zmagali tudi v mnogih sicer solidno konservativnih volilnih enotah.
Represija in cenzura
Čeprav so bile volitve torej bolj poraz konservativcev kot zmaga laburistov, se je novi premier Starmer takoj lotil dela. V nasprotju s konservativci, ki so pustili stvari plavati, Starmer aktivno uvaja zakonodajo, ki nadgrajuje nekdanje delo Blaira in Browna. Še posebno je aktiven na področju cenzure, saj je angažiral celoten državni represivni aparat. Ko je del britanske javnosti pobesnel zaradi potomca priseljencev, ki je dobesedno poklal skupino deklic na poletni plesni delavnici in so izbruhnile demonstracije, je britanska vlada začela z množični aretacijami demonstrantov. In ne le njih, represivni aparat je začel pregledovati spletna omrežja in aretirati tiste, ki so soglašali z demonstracijami, in celo tiste, ki so samo širili posnetke na spletnem omrežju. Čeprav je notranje ministrstvo opozarjalo, da so britanski zapori prepolni, je vlada ne hitro pogojno izpustila na prostost na tisoče kriminalcev, celo člane organiziranih kriminalnih tolp, da je naredila prostor za aretirane »razširjevalce sovražnega govora«, ki so jih sodišča obsojala po hitrem postopku.
Starmerjeva vlada zadaj namerava še razširiti cenzuro, pardon, »boj proti sovražnemu govoru«, saj je pripravila zakonodajo, po kateri bodo lahko univerze čisto zakonito prepovedale nastopanje vsakemu govorcu, ki bi ga katerikoli zaposleni ali študent obtožil, da mu zbuja »nelagodje«. Pripravlja pa se tudi zakonodaja, po kateri bi v gostilne namestili plačane »nadzornike«, ki bi prisluškovali pomenkom v njih in zatirali vse od »sovražnega govora« do »neprimernih šal«. Zaradi tega nekateri že obtožujejo Starmerja, da uvaja v državo »Ingsoc«, kar je aluzija na vladajočo totalitarno ideologijo iz Orwellovega »1984«, v kateri so preganjali »miselne zločince«, se pravi vse tiste, ki niso v popolnosti v mislih in dejanjih sledili oblasti.
Medtem ko vlada torej izpušča kriminalce, na široko odpira vrata migrantom in preganja »sovražni govor«, pa na drugi strani krši lastne volilne obljube. Med drugim bodo ukinili zimske subvencije za ogrevanje, kar bo v teh časih naraščajočih cen energentov hudo prizadelo socialno šibkejše upokojence. Čeprav je stranka v volilnem manifestu uporabljala običajno levičarsko floskulo, da bodo povečali davke za bogate, ki menda ne plačujejo »poštenega deleža davkov«, pa po informacijah, ki so pricurljale v javnost, vlada namerava povišati davke za vse, ne le za »najbogatejše«. Želja vlade po preganjanju kritik, pardon, »sovražnega govora« je tako vse bolj razumljiva.
Korupcija predsednika vlade
Še posebno pa je razumljiva želja vlade, da se prepreči širjenje informacij o nepotizmu in korupciji vodstva stranke nasploh in premierja še posebej. V javnost so prišli podatki, da je pomemben finančni podpornik laburistov, medijski mogotec Waheed Alli, v zadnjih letih doniral stranki pol milijona funtov, še vsaj 134 tisoč funtov pa v obliki različnih daril in uslug vodji stranke Starmerju. Starmer je namreč lahko zastonj uporabljal dve Allijevi stanovanji v Londonu, premier in njegova žena pa sta dobila v dar kupe dizajnerskih oblačil in modnih dodatkov. V zahvalo za to darežljivost pa si je Alli pridobil neomejen dostop v urad oziroma tudi zasebno rezidenco predsednika vlade.
Poslanka Rosie Duffield je ob razkritju informacij o korupciji obtožila Starmerja »izdaje« načel stranke in »omadeževanja zmage, za katero smo si prizadevali toliko let«. Nadalje je obtožila premierja in njegovo ekipo nepotizma, poniglavosti in nebrzdanega pohlepa, za finale pa še »nasilništva«, kar se sicer ne nanaša na vladni pregon političnih nasprotnikov, temveč na pritiske na laburistične poslance iz »zadnjih klopi (se pravi tistih, ki nimajo funkcij v vladi)«, s katerimi si želi vlada zagotoviti popolno pokorščino in »enotnost« poslanske skupine. Duffieldova je tudi protestno izstopila iz stranke in je zdaj neodvisna poslanka. Zaradi razočaranja nad vlado je do sedaj izstopilo iz laburistične poslanske skupine že 8 poslancev, vključno z Duffieldovo.
Zapravljena prednost
Represija in korupcija ter nepotizem Starmerjeve vlade so povzročili, da si je stranka že v prvih sto dneh zapravila praktično vso prednost, ki jo je imela pred konservativci. Laburisti so izgubili sedem odstotnih točk v primerjavi z volilnimi izidi in so zdaj s 27 odstotki poravnani s konservativno stranko. Le-ta je pridobila okoli tri odstotne točke in bi jih še več, če se ne bi posvečali notranji razcepljenosti zaradi volilnega poraza in splošni anemičnosti, ki hromi konservativce zadnjega četrt stoletja. Zato ni nič čudnega, da največ pridobiva Farageova stranka Reform UK, ki ji je podpora s 14 odstotkov na julijskih volitvah poskočila na 21 odstotkov in se je krepko zasidrala na tretjem mestu na anketah. Če se bo trend nadaljeval, bo postala kaj kmalu nevarna obema glavnim strankama. Reform UK ne zajema namreč samo v bazenu razočaranih konservativcev, ampak vse bolj posega tudi v bazen razočaranih volivcev v delavskih četrtih industrijskih mest srednje Anglije, ki so tradicionalna volilna okrožja laburistov.
