Piše: Vančo K. Tegov
Zakaj se pravzaprav gre? Srbija je ena redkih, poleg Belorusije, za katero velja, da je samo en poseben vagon ruskega vlaka, politične kompozicije, ki pravzaprav funkcionira ali vegetira, ki se ni priključila k sankcijam Evropske unije proti Rusiji, ki jih je uvedla po napadu na Ukrajino.
Z neko predpostavko, računico, da bo šla skozi to mednarodno preizkušnjo brez prask ter z dobrikanjem najprej velikemu slovanskemu »bratu« na eni strani, na drugi strani z dvoličnostjo brezizraznega hinavskega smehljanja EU ter celotni Evropi, češ, kako smo dobri in znamo z enimi in drugimi.
Kot je znano, je Srbija leta 2008 ruskemu državnemu podjetju Gazprom Neft prodala 51 odstotkov delnic podjetja NIS za ceno 400 milijonov evrov, brez razpisa. Medtem se je lastniška struktura NIS večkrat spremenila, vendar je še vedno pretežno v rokah ruskih podjetij, medtem ko ima Srbija v lasti 29,87 odstotka delnic. To je bilo, po njihovem, poteza stoletja, da bodo, oni, prav oni mojstri in improvizacij in iracionalnih političnih početij, modro in brezskrbno, vsaj na energetskem področju, peljali energetsko barko po »Donavi«, brez da bi nasedla ali bila opraskana. Pa kaže, da se ta mirna plovba na energetskem zelo razburkanem morju politično spreminja in bi lahko prišlo do nesreče že tako nemirnega čolna z zelo vase zaljubljenim in samovšečnim voditeljem Aleksandrom Vučićem.
Konformizem s škodljivimi posledicami
Vučić priznava, da so devet mesecev sprejemali, kar so govorili Rusi, zdaj pa so jim uvedli sankcije. Da so podpisali vsako zahtevo »ruskih« prijateljev, sedaj pa je njihova država v težkem položaju. Za nas je skrb v zadnjih dneh postala osrednji naziv. Glavni problem je, da je zaradi sankcij, ki jih je uvedla Rusija proti Srbiji, ki pa se je lepo in lagodno naslanjala na velikega brata, Srbija naenkrat v velikih težavah. Rafinerija v Pančevu ima zaloge za nemoteno delo le za štiri dni. Naslednja faza, v kolikor se ne spremeni lastniška struktura NIS-a (Naftna industrija Srbije), je prehod na, za cca 20 dni, stanje tople cirkulacije. Potem pa popolna ustavitev in ohladitev vseh naprav. Za vnovični zagon pa potrebujejo 14 dni, po srbsko pa najmanj tri tedne in še kaj zraven. Se pravi, brez zanesljivega delovanja celotnega sistema na področju energetike in oskrbe z energenti.
Srbija je za Ruse nezanesljiva, za Američane pa še toliko bolj
Državljani bodo seveda z vsem gnevom in jezo in še s čem kazali na odgovornost države oziroma tistih ki jo vodijo. Poleg sankcij in skorajšnjega umika Rusov iz lastniške strukture, za katero pa Rusi ne izkazujejo neke vneme, problem predstavlja tudi ZDA, zato Srbiji in Vučiću teče voda v grlo. Obtožujejo ZDA, da jim nagajajo, ker se niso strinjali z njihovimi potezami na mednarodni sceni.
Glavno je, kar hočejo, da so naredili vse, da bi tamkajšnji ljudje imeli varno zimo in preskrbo in da so zato krivi Američani. “Naš položaj postaja vse težji. Da ne govorim o zlobi, ampak brez lastne krivde smo postali tarča ostrih napadov in izsiljevanja,” je bila izjava Vučića za javnost, obenem sebi za alibi, da je zgrešil tečaj vodenja. Tipično srbsko!
Stanje, ki se jim obeta, bo vplivalo na vsa področja življenja, vključno z reševalnimi službami in zdravstvenim sistemom, ter ogrozilo vse trgovske verige. Osnovna infrastruktura ter vitalni deli sistema so oziroma bodo zelo ohromljeni. In bojazen za neko novo nepredvidljivo iracionalno ravnanje tako države kot tudi njenih glavnih predstavnikov, pa tudi samih državljanov.
