Hrvaški premier Andrej Plenković je natanko pred dvema letoma prevzel vodenje hrvaške vlade. Na Hrvaškem ocenjujejo, da sta prvo polovico mandata zaznamovali politična in gospodarska nestabilnost, ter poudarjajo, da Plenkovič kljub dolgoletnim diplomatskim izkušnjam ni uredil nobenega odprtega vprašanja s sosednjimi državami.
Plenković je prevzel vodenje vlade 19. oktobra 2016, po odhodu Tihomirja Oreškovića, ki ga je sabor zamenjal po vsega šestih mesecih na čelu vlade. V vladni koaliciji s Plenkovićevo HDZ je ostala stranka Most neodvisnih list, s katero se je Plenković nato razšel lani spomladi po izbruhu krize v največji hrvaški družbi Agrokor.
Potem je nekoliko presenetljivo za novega partnerja v vladi pridobil Hrvaško narodno stranko (HNS), ki je bila na prejšnjih parlamentarnih volitvah v levosredinski koaliciji s socialdemokrati (SDP). Sledila je rekonstrukcija vlade, v kateri se je zamenjalo sedem ministrov. Kmalu zatem je zaradi nezadovoljstva s Plenkovićevim vodenjem vlade odstopil takratni zunanji minister Davor Ivo Stier.
V dveh letih je stabilna podpora vladi v hrvaškem parlamentu padla z 91 na 77 poslancev, kar pomeni, da ima vlada v 151-članskem saboru le šibko večino. Kljub skrčenju podpore pa vlada v saboru ni imela večjih težav. Opozicija je neuspešno poskusila z nezaupnico celotni vladi, v še petih primerih pa ni zbrala dovolj glasov za izglasovanje interpelacije proti posameznim ministrom.
Plenkoviću so kot najbolj odločno potezo v prvi polovici mandata šteli sprejetje zakona o izredni upravi v sistemsko pomembnih podjetjih, čeprav nad reševanjem največje hrvaške družbe Agrokor visi senca afere z navzkrižjem interesov, zaradi katere sta morala odstopiti izredni pooblaščenec hrvaške vlade za Agrokor Ante Ramljak in ministrica za gospodarstvo Martina Dalić.
Po Agrokorju, ki še ni končana zgodba, so se začele težave v največji hrvaški ladjedelnici Uljanik. Razsežnost krize bo zaradi državnih jamstev ladjedelnici pustila sled tudi v državni blagajni in se bo negativno odrazila na hrvaškem bruto domačem proizvodu (BDP).
V začetku Plenkovićevega mandata so od vlade pričakovali tudi nujno potrebne reforme, a je vlada zgolj delno spremenila davčno in izobraževalno zakonodajo ter predlagala spremembo paketov pokojninskih zakonov. Kljub predvolilnim obljubam HDZ kot osrednji stranki v vladi ni uspelo zaustaviti odhoda tisočev ljudi, ki iščejo boljše življenjske in delovne pogoje v drugih državah. Odpravili niso niti ideoloških delitev med državljani.
Kljub vsemu v hrvaških medijih ocenjujejo, da je imel Plenković več uspehov pri spopadanju z izzivi v notranji politiki, vključno z amortiziranjem nezadovoljstva znotraj HDZ, kot pri reševanju odprtih vprašanj s sosednjimi državami. Hrvaška vlada ni uredila nobenega, kvečjemu je prišlo do zaostritve odnosov s Srbijo in BiH.
Hrvaški premier je pred novinarji ob robu vrha EU v Bruslju v četrtek dejal, da je njegova vlada soočena z izzivi v odnosih s Slovenijo, Madžarsko in Srbijo. Ob tem je izpostavil, da bo udeležence vrha v Bruslju seznanil s stanjem v BiH, kar je znova potrdilo, da je BiH prednostna naloga hrvaške zunanje politike.
Za Zagreb je trn v peti izvolitev Željka Komšića za hrvaškega člana predsedstva BiH, kar so na Hrvaškem ocenili kot poraz politike hrvaške vlade do BiH.
Plenković je tudi v četrtek ponovil, da se Slovenija želi pogovarjati zgolj o implementaciji arbitražne sodbe, kar je za Hrvaško “v tej obliki” nesprejemljivo. Izpostavil pa je, da kljub nerešenemu vprašanju meje ni zaslediti nobenih napetosti v javnosti.
Septembrska raziskava javnega mnenja kaže, da je HDZ daleč najbolj priljubljena stranka, medtem ko je Plenković na vrhu seznama najmanj priljubljenih politikov na Hrvaškem. Obenem dve tretjini anketirancev menita, da gre država v napačno smer. Približno 70 odstotkov jih je prepričanih, da bo Plenković na čelu vlade obstal do rednih parlamentarnih volitev, ki so predvidene za konec leta 2020.
