Piše: C. R.
Ali lahko EU sama razširi svoje pristojnosti, ki so zunaj nadzora držav, z odločitvami Sodišča Evropske unije? Na to vprašanje je moralo odgovoriti poljsko ustavno sodišče, ko je v sredo, 14. julija, obravnavalo zahtevo disciplinskega senata vrhovnega sodišča (poljsko kasacijsko sodišče), ki ga je Sodišče EU “suspendiralo” na podlagi začasne odredbe, izdane spomladi 2020. Poljski ustavni sodniki bodo morali 3. avgusta odgovoriti na podobno zahtevo predsednika vlade Mateusza Morawieckega. Predsednik vlade se je pritožil na ustavno sodišče, ko je Sodišče 2. marca ugotovilo, da ima poljsko vrhovno upravno sodišče pravico, da ne prizna imenovanj sodnikov, opravljenih po reformi poljskega zakona o nacionalnem sodnem svetu (KRS). Po poljski zakonodaji in ustavi NSA nima takšnih pooblastil.
Evropska komisija, ljubosumna na prednost evropskega prava, je 9. junija poljskega predsednika vlade pozvala, naj umakne svojo prošnjo, vendar je ta to zavrnil. Prav tako 9. junija je Komisija sprožila postopek proti Nemčiji zaradi sodbe Zveznega ustavnega sodišča iz leta 2020, ki je potrdilo, da države članice ostajajo »gospodarji pogodb«, kar pomeni, da institucije ne morejo same razširiti svojih pristojnosti v nasprotju s pogodbami, ki jih je podpisalo in ratificiralo 27 držav v demokratičnem postopku
Junija je tudi romunsko ustavno sodišče opozorilo Sodišče EU na meje njegovih pristojnosti, saj ni priznalo veljavnosti njegovih odločitev na področjih, ki so v pristojnosti držav. To je bil podoben primer, zaradi katerega je poljski predsednik vlade vložil tožbo na ustavno sodišče svoje države.
V svoji odločitvi z dne 14. julija je poljsko ustavno sodišče opozorilo, da so začasni ukrepi Sodišča EU o organizaciji in delovanju poljskih sodišč nezdružljivi s poljsko ustavo, saj Poljska svojih pristojnosti na tem področju ni nikoli prenesla na EU.
Tak prenos pristojnosti bi se lahko izvedel le s pogodbo, podpisano in ratificirano po običajnem demokratičnem postopku, in ne z razlago obstoječih pogodb, ki daleč presega besedilo in duha pogodb.
To je v bistvu to, kar je poljsko ustavno sodišče povedalo v pravnem jeziku, sklicujoč se na ustrezne člene evropskih pogodb in poljske ustave.
Zato se zdi, da smo danes priča pravi vojni sodišč, saj je istega dne, 14. julija, španski podpredsednik EUCJ (isti, ki je po obravnavi v zadevi z enim sodnikom odredil zaprtje rudnika Turów) na zahtevo Evropske komisije izdal drugo začasno odredbo, s katero je disciplinski komisiji poljskega vrhovnega sodišča odredil prenehanje vseh dejavnosti. Komisija je menila, da začasni ukrepi, ki jih je Sodišče sprejelo lani, niso bili uporabljeni. In to iz dobrega razloga! Kot je pravkar potrdilo poljsko ustavno sodišče, poljska ustava ne dovoljuje takšnega prenosa pristojnosti, ki bi temeljil zgolj na samovoljnih odločitvah sodnikov v Luksemburgu.
Vendar je zadeva še bolj zapletena, saj je naslednji dan, v četrtek, 15. julija, Sodišče EU, ki tokrat ni zasedalo z enim sodnikom kot v primeru začasnih odredb, izreklo meritorno sodboin odločilo, da disciplinski sistem za sodnike na Poljskem ni združljiv s pravom EU. Čeprav je poljsko ustavno sodišče odločalo le o začasnih ukrepih, ki jih je izdalo Sodišče EU, je problem te končne odločitve enak: odloča o organizaciji poljskega pravosodnega sistema, ne da bi Poljaki (ali
katera koli druga država) prenesli kakršne koli pristojnosti na tem področju na evropske institucije.
Ali bosta poljska vlada in Sejm zdaj spremenila pravosodne reforme, da bi zakon uskladila z željami Komisije in Sodišča EU, s čimer bosta okrepila veliko dejansko razširitev pristojnosti EU prek sodstva in ne prek demokratičnega procesa, ali pa bo poljsko ustavno sodišče ponovno pozvano in bo moralo ponoviti, da odločbe Sodišča EU ni mogoče uporabiti na Poljskem, ker zadeva področje nacionalne pristojnosti. Spor med Varšavo in Brusljem bi lahko postal zelo resen.
V izjavi je Evropska komisija dejala, da je “globoko zaskrbljena zaradi odločitve poljskega ustavnega sodišča, ki navaja, da začasni ukrepi, ki jih je odredilo Sodišče Evropske unije v zvezi z delovanjem sodstva, niso skladni s poljsko ustavo.” V nadaljevanju je navedeno, da je bila “Komisija glede tega vprašanja vedno zelo jasna in nedvoumna ter ponavlja: pravo EU ima prednost pred nacionalnim pravom« in “Vse odločitve Sodišča Evropske unije, vključno z začasnimi ukrepi, so zavezujoče za organe vseh držav članic in nacionalna sodišča”.
Vendar pa, kot poudarja Jerzy Kwaśniewski, predsednik Inštituta Ordo Iuris, “problem leži v evolucijski spremembi prava EU. Poljska je ratificirala pristopne pogodbe in nato predvsem Lizbonsko pogodbo. Vendar so institucije EU, zlasti Komisija in Sodišče, sčasoma razširile svoje pristojnosti in pridobile dodatna pooblastila – na škodo držav članic. In predmet postopka pred ustavnim sodiščem je skladnost teh pristojnosti Unije, ki so bile sistematično razširjene brez soglasja držav članic, s poljsko ustavo.”
Ta članek je bil najprej objavljen na VISEGRAD POST, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIA SODELOVANJU.
