Piše: Mateusz Morawiecki
Čas po pandemiji Poljska izkorišča za prestrukturiranje svojega gospodarskega in socialnega sistema, da bo bolj odporen na naslednje krize, bolj pravičen ter nam omogočil doseči novo stopnjo razvoja.
Živimo v neverjetnih časih. Zadnjih dvanajst mesecev so zaznamovale skrbi glede zdravja in življenja ter tesnoba, povezana s prihodnostjo. Številni Poljaki se niso spraševali samo, ali se jim bo uspelo izogniti koronavirusu, ampak tudi, ali bodo še vedno imeli službe, ali bodo njihove družine imele finančno varnost in se njihovim otrokom ne bo treba posloviti od upanja za boljšo prihodnost.
Pandemija koronavirusa bi nas lahko resnično vrnila v devetdeseta leta prejšnjega stoletja! Če pogledamo katastrofalne gospodarske podatke nekaterih držav, vključno z evropskimi, lahko ugotovimo, da črn scenarij ni bil le stvar katastrofičnih filmov. To se vendarle ni zgodilo in to zato, ker so se lahko danes, v nasprotju z 90. leti, Poljaki zanesli na aktivno sodelovanje države pri organizaciji pomoči vsem, ki so jo potrebovali. Neprimerljiva podpora v okviru protikriznega ščita in finančnega ščita nam je omogočila, da smo upočasnili katastrofalne posledice krize COVID-19 in ustavili upad BDP v letu 2020 na nivoju manj kot 3 odstotkov, kar je bil tretji najboljši rezultat v Evropi. V skupini velikih držav, z več kot 10 milijoni prebivalcev, pa nismo imeli konkurence. Še večji uspeh je ohranjanje brezposelnosti na ravni približno 3 odstotkov – tudi tu beležimo absolutno najboljši rezultat v Evropski uniji.
Tudi drugi podatki potrjujejo, da gre kljub krizi poljskemu gospodarstvu res dobro. Izvoz je marca 2021 presegel 110 milijard PLN, kar je rekord vseh časov. Indeks PMI je maja presegel raven 57 točk – tudi to je najboljši rezultat v zgodovini meritev. Nekaj mesecev prej je Evropska komisija navedla, da ima Poljska kot ena izmed le štirih držav EU zagotovljeno tako kratko kot tudi dolgoročno stabilnost javnih financ. V takšni situaciji lahko naredimo samo eno napako – sprejmemo, da gre vse v pravo smer, in prenehamo delovati.
Kriza – priložnost ali katastrofa?
Kriza, iz katere se ne bi ničesar naučilli, bi bila katastrofa. Toda kriza, ki jo dojemamo in razumemo pravilno, ni samo priložnost, temveč je lahko tudi pospeševalnik sprememb – tako lahko v dveh povedih povzamemo misel, na kateri temelji poljski ‘novi dogovor’.
Edinstvenost današnje krize je v tem, da je zanjo zaman iskati rešitve v učbenikih. Ne glede na to, ali iščemo pri Hayeku ali Lassalleju, nobena ekonomska teorija ni napovedala razmer, v katerih bi bila gospodarska in družbena dejavnost čez noč ohromljena skoraj po vsem svetu.
S krizo COVID-19 moramo ravnati kot enako kot zdravniki ravnajo s koronavirusom. Nimamo določenega zdravila, vendar iz izkušenj vemo, da moramo obravnavati simptome. Zgodovinske izkušnje kažejo, da je v odzivu na krizo potrebno povečati aktivnost države, kajti krizo je treba – ne glede na to, kaj zadeva – upravljati in ne prepustiti sami sebi.
Leta 1933 je ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt napovedal ‘New Deal’, ki je bil odgovor na veliko depresijo in je zajemal različne reformne programe za spodbujanje gospodarstva, oživitev zunanje trgovine in uvedbo velikih javnih naložb. Takrat je bilo zgrajenih 120.000 javnih zgradb in 77.000 mostov. V naslednjem desetletju je ZDA pokrila gosta mreža avtocest. To je scenarij, ki danes navdihuje Poljsko.
Poljski dogovor – nova kakovost
Cilji poljskega ‘novega dogovora’ ne vključujejo le obnove po pandemiji, temveč tudi obnovo poljskega gospodarskega in socialnega sistema, da bo v naslednjih kriznih trenutkih bolj odporen, pravičnejši in bo Poljski hkrati pomagal doseči nov nivo razvoja.
Diagnoza pandemičnih tegob se je morala začeti pri stanju zdravstvenega sistema. COVID-19 je tudi zdravstvene sisteme najbogatejših držav pripeljal na rob propada. Na Poljskem ni bilo nič drugače. Če ne bi bilo odločnih ukrepov za zajezitev okužb in hitre gradnje mreže začasnih bolnišnic, bi imeli tudi pri nas epidemično katastrofo. Težko si je predstavljati njene razsežnosti in kaos, do katerega bi lahko prišlo, če ne bi prej digitalizirali zdravstva.
V zadnjih petih letih so izdatki za zdravstveno varstvo presegli 100 milijard PLN, vendar se kljub temu njegova kakovost še vedno razlikuje od standardov, ki jih pričakujejo Poljaki. To je jasen signal, da je sistem financiranja zdravstva, s katerim imamo opravka, dosegel svoj maksimum. Čas je, da končamo s filozofijo reorganizacije. Če želimo narediti kvalitativni preskok, ki bo Poljsko dvignil na raven Zahoda, moramo hitro pospešiti pohod, katerega cilj je doseči raven izdatkov za zdravje v višini 7 odstotkov BDP.
Poljski davčni paradoks
To pomeni spremembo modela financiranja zdravstva in spremembo davčnega sistema. Do zdaj je bila Poljska edina država, ki je omogočala zmanjšanje davčne obveznosti za celoten znesek plačanega prispevka za zdravstveno zavarovanje. Zasnova celotnega sistema je povzročala, da so imeli tisti, ki zaslužijo največ, relativno preprosto možnost davčne optimizacije. Čeprav je poljski davčni sistem nominalno progresiven, je s tem de facto postal regresiven. Ljudje z nižjimi dohodki plačujejo sorazmerno več davkov kot tisti z višjimi.
Nered v poljskem davčnem sistemu ni vplival le na občutek pravičnosti in onemogočal izgradnje družbene kohezije. Predvsem je prispeval k poglabljanju neenakosti, ki se je kriznih razmerah še stopnjevala.
Kriza je kot mogočen morski val. Ogromne ladje sicer ziba, vendar potop grozi tistim majhnim. Nedavne raziskave jasno kažejo, da je pandemija 2020 povečala dohodkovno neenakost. Najbogatejši so ne glede na krizo pridobili, najrevnejši pa so izgubili ravno zaradi težkih okoliščin.
Proti resnično solidarni Poljski
Poljski ‘novi dogovor’ se spopada s temi izzivi, saj je odraz duha resnične solidarnosti, ki jo je treba razumeti zelo široko. Gre za horizontalno dimenzijo solidarnosti, torej skrb za socialno pravičnost, zmanjšanje dohodkovnih neenakosti in podporo ljudem z najnižjimi dohodki. Zato smo predlagali neobdavčen znesek v višini 30.000 PLN, torej na ravni, primerljivi z zahodnimi državami – višji kot v Franciji, primerljiv z Dansko. Toda v poljskem ‘novem dogovoru’ govorimo tudi o vertikalni solidarnosti, ki ji lahko rečemo medgeneracijska solidarnost. Po eni strani gre za obrat k preteklosti, materialno podporo starejšim v obliki neobdavčene pokojnine, vrnitev k vrednotam, brez katerih si težko predstavljamo prihodnost poljske družbe in celotne Evrope. Po drugi strani gre za to, da bomo zmožni poskrbeti za prihodnje generacije ter zgraditi temelje za razvoj, ki bodo našim otrokom omogočili boljši zaslužek, delo v boljših pogojih in – nenazadnje – življenje v okolju, kjer bodo lahko dihali čist zrak, ne pa brali o njem kot o nečem, kar je na voljo le izbranim.
Začetek dvajsetih let 21. stoletja je za Poljsko izjemno pomemben trenutek. Stojimo na pragu civilizacijskih sprememb brez primere. Zgodovina je povzročila, da smo prejšnje spremembe lahko le opazovali. Zdaj imamo priložnost biti glavni akterji teh sprememb. Scenarij je že pripravljen. Dovolj je, da bomo skupaj uresničevali poljski ‘novi dogovor’. Prizadevali si bomo za kar najširši družbeni konsenz, saj lahko le takšno strategijo štejemo za uspešno.
Besedilo hkrati objavljeno v poljskem mesečniku ‘Vse, kar je najpomembnejše’ (polj. Wszystko co Najważniejsze) v sodelovanju z Inštitutom za narodni spomin in Nacionalno banko Republike Poljske.
