19.1 C
Ljubljana
sreda, 23 junija, 2021

Poljska tradicija svobode

Piše: prof. Zdzisław Krasnodębski

Ustava z dne 3. maja se je v zgodovino zapisala kot drug, po ameriškem, uradno zapisan in sprejet temeljni zakon ter kot veliko dejanje svobode tiste dobe – konca 18. stoletja. Urejala je sistemska državna načela in hkrati navajala, da “vsako vladanje človeški družbi izhaja iz volje naroda”. Razglašala je enakost državljanskih pravic, čeprav državljanstva še ni dodelila vsem prebivalcem Poljske. Previdno je urejevala spremembe v družbeni strukturi države, kar je v dobi revolucije, ko so kmalu enakost uvajali tudi s pomočjo giljotine, veljalo za prednost. Zagotavljala je državljanske svoboščine: “Osebno varnost in vso lastnino, ki komu po zakonu pripada, kot resnični vozel skupnosti spoštujemo, kot zenico državljanske svobode varujemo in krepimo, da bi za prihodne čase spoštovani, zavarovani in nedotaknjeni ostali “.

V nasprotju z ameriško ustavo pa ni šlo za ustanovitveni akt države, dodelitev temeljnih pravic za narod v nastajanju. V primeru Poljske je bila takšna ustanovna listina Lublinska zveza iz leta 1569. Lahko jo štejemo za prvo poljsko ustavo, saj je ustvarila novo politično enotnost, Republiko Poljsko, in vzpostavila pravila njenega upravljanja. Vendarle je tudi ta pakt samo povzel faze dolgotrajnega združevanja Kraljevine Poljske in Velike kneževine Litve.

V nasprotju z drugimi evropskimi državami se Poljska ni preoblikovala iz fevdalne monarhije v absolutno monarhijo, temveč v smeri Republike, z mešanim sistemom, ki je bil hkrati volilna monarhija in republika, v kateri je približno 10 odstotkov prebivalcev imelo pravico voliti kralja in svoje predstavnike na sejm in sejmike (državni in lokalni parlament).

Koncept svobode, ki je prevladoval v tej teritorialno obsežni poljsko-litovski skupni državi obeh narodov, kot so jo imenovali, je bil spominjal na koncept, ki so ga zgodovinarji idej odkrili v italijanskih mestnih republikah. Njeni državljani so jo z veseljem primerjali s staro rimsko republiko. Po njihovem razumevanju država ni bila “Leviatan” – bitje, povzdignjeno nad politični narod, nad družbo, temveč “skupna stvar”, ki jo podpira skupno delovanje, svoboda pa ni bila razumljena samo kot svoboda posameznika, temveč kot možnost skupnega odločanja o uveljavljenih pravicah. Na Poljskem ni bilo nobene inkvizicije, nobenega preganjanja drugače mislečih – šele leta 1655 kot odziv na uničujočo invazijo na protestantske Švedske se je pričelo omejevanje strpnosti. Državljani Republike Poljske so bili, lahko bi brez pretiravanja rekli, najbolj svobodni ljudje v Evropi. In za táko so se imeli. Z njihovega vidika absolutne monarhije niso bile svobodne države, ampak odvračilni primeri zasužnjevanja, kjer ni bilo svobode govora, kjer so plemiča lahko vrgli v zapor brez sodne obsodbe in vlada posegala v gospodarstvo.

Za intelektualne mojstre Evrope 18. stoletja, kot sta Diderot ali Volter, ljubitelje prosvetljenih despotov, kot sta Katarina II. ali Friderik II., je bila poljska svoboda presežek, nekaj v nasprotju z razumom. Tudi Kant se je pritoževal, da je Poljska država, v kateri si vsi želijo biti gospodarji, nihče pa ne želi biti podložnik, hkrati so Poljakom očitali, da svoboda velja le za en družbeni razred – plemstvo.

Poljski eksperiment s svobodo je dejansko postajal vse bolj tvegan in je ogrožal preživetje države. Ta sistem je od svojih državljanov zahteval veliko vrlin, da se svoboda ne bi spremenila v brezpravje in anarhijo. Ustava z dne 3. maja je bila poskus ponovne pridobitve vodljivosti in hkrati zaščite države pred zunanjo invazijo in notranjim propadanjem. Omejevala je svobodo, da bi jo rešila – uvedla je dedno monarhijo, odvzela politične pravice plemstvu brez lastnine in razširila pravice meščanov.

Tisti, ki so ji nasprotovali, so za posredovanje zaprosili carico Katarino II., sklicujoč se na “temeljne pravice” in starodavne svoboščine. Iz strahu pred domnevnim notranjim despotizmom so se obrnili na največjo despotinjo v Evropi. Tuje vojske – pruska in ruska – so z vnemo “obnovile red” in “vladavino prava” ter uničile ta edinstveni prostor svobode.

Če bi Republika Poljska preživela, bi bila zgodovina Evrope drugačna: tradicije klasičnega republikanizma ne bi bile tako zlahka pozabljene, ruski despotizem bi ostal zunaj njenih meja in pruski militarizem bi bil ukročen. Ko so Poljaki izgubili neodvisnost in se zavedli, da brez nje tudi ni popolne osebne svobode, so se zanjo bojevali celo 19. stoletje, začenši z vstajo Tadeusza Kościuszke leta 1794. Ta poljska predanost svobodi se je pokazala tudi v 20. stoletju – leta 1920 z ustavitvijo invazije boljševikov na Evropo, oboroženim bojem proti tretjemu rajhu leta 1939, vzponom solidarnosti leta 1980 in zmago nad komunizmom leta 1989.

prof. Zdzisław Krasnodębski

Besedilo objavljamo hkrati s poljskim mesečnikom “Wszystko Co Najważniejsze” v okviru skupnega projekta, ki poteka z Inštitutom za narodni spomin in KGHM

Zadnje novice

Sorodne vsebine