Piše: Álvaro Peñas
Nedavni dogodki v Romuniji, vključno s preklicem volitev, so družbena omrežja napolnili s komentarji o bližnji preteklosti države, vse do dni, ko je nad vzhodno Evropo padla železna zavesa.
Med drugo svetovno vojno so Sovjeti uporabili Pavlovljeve teorije pogojnih refleksov za urjenje svojih bombnih psov. Živali so več dni stradali in nato hranili pod rezervoarjem pri prižganem motorju, tako da je pes hrup motorja povezoval s hrano. Ko je bil pod tankom, kjer je manj oklepa, se je aktiviral eksplozivni naboj na hrbtu psa in uničil tako žival kot sovražnikov tank.
Ljudje nismo psi, vendar je bila možnost ustvarjanja znanstvene metode za njihovo prevzgojo zelo privlačna ideja za dosežek komunističnega novega človeka: homo sovieticus. Koncept prevzgoje je bil izposojen od sovjetskega pedagoga Antona Semjonoviča Makarenka. Makarenko je umrl leta 1939, vendar je bila ena od njegovih teorij, tista o prevzgoji z mučenjem zapornikov, do potankosti vzeta v enem najbolj grozljivih dogodkov v zgodovini komunizma: »eksperiment Pitesti«, znan tudi kot »fenomen Pitesti«, ki se je odvijal v zaporu Pitesti v Romuniji med letoma 1949 in 1951.
Eksperiment Pitesti
“Poskus Pitesti je bil eno najgroznejših dejanj barbarstva v sodobnem svetu.”
– Aleksander Solženjicin
Romunija je bila tako kot ostale države pod sovjetskim nadzorom prizorišče divje represije proti vsem, ki bi lahko predstavljali grožnjo izgradnji socialističnega raja. Leta 1948 je novi režim ustanovil Securitate, da bi lovil državne sovražnike in zatrl vso opozicijo. Securitate je svoje delo opravljala s stalinistično predanostjo in od 617.000 romunskih političnih zapornikov, jih je 120.000 umrlo v romunskih gulagih in zaporih. Toda če bi morali dati ime komunističnemu terorju v Romuniji, bi bilo to Pitesti.
Leta 1949 so komunisti na romunskih univerzah izvedli kampanjo za novačenje študentov v partijo. Tiste, ki so zavrnili zaradi svojih političnih ali verskih prepričanj in tiste, ki so nekoč pripadali fašističnemu mladinskemu gibanju, so odpeljali v zapor v Pitestiju, da bi jih spremenili v dobre komuniste. Število žrtev poskusa se po ocenah zgodovinarjev giblje med 700 in 5000.
Pri izvedbi eksperimenta se je Alexandru Nikolski, vodja Securitate, oprl na Eugena Turcanuja, člana partije, ki je bil obtožen, da je nekoč pripadal fašistični stranki in bil zato obsojen na sedem let zapora. Turcanu je zbral skupino zapornikov in ustanovil Organizacijo zapornikov s komunističnimi prepričanji (ODCC), ki so postali prvi mučitelji v Pitestiju.
Prevzgoja s torturo
“Ko si rekel: ‘Še vedno verjamem v Boga’, si bil v petih minutah ves v krvi.”
-Roman Braga
Metoda uničevanja osebnosti jetnikov in njihovega spreminjanja v prave komuniste se je imenovala »razkrinkanje«. Zapornike so vsakodnevno podvrgli elektrošokom in brutalnemu pretepanju, dajali pa so jim tudi halucinogene droge. Toda mučenja niso izvajali samo pazniki, temveč tudi jetniki sami. Zabeleženi so primeri ožiganja s cigaretami, davljenja, lomljenja zob in puljenja nohtov. Mučenje je vključevalo tudi popolno sovraštvo do verskega prepričanja zapornikov; zaporniki so bili prisiljeni, da so sveta besedila pri recitiranju liturgije nadomestili z bogokletji in uporabili človeške iztrebke kot hostije za sveto obhajilo.
Več TUKAJ.
