Piše: Pepi Oller
Španska država se hvali, da je zelo močna, vendar se izkaže, da je zelo negotova, če lahko Katalonijo zadrži le z uporabo nasilja.
Španska država se izogiba pogovorom o pravici do samoodločbe s Katalonijo, ker se zaradi tega počuti ranljivo, vendar izogibanje sporu še nikoli ni pripomoglo k njegovi rešitvi.
Španska država se je v preteklosti z ropanjem in zadolževanjem zadovoljevala svoje iluzije o veličini, medtem ko se Katalonija zanaša na lastna prizadevanja.
Španska država laže, preganja svoje nasprotnike in goljufa, misleč, da bo, ko se bo razkrila nepoštena igra, igra dobljena, razmere spremenjene in škoda nepopravljiva, vendar ji uspe le omadeževati svoj ugled, medtem ko Katalonija vztraja.
Španska država hinavsko obsoja totalitarno ravnanje in zlorabe, ki jih izvaja drugod po svetu.
Španska država o dogodkih poroča po svoje, čemur verjame vse manj ljudi.
Španska država ni sposobna samokritike svoje zgodovine, ker nima volje, da bi se popravila.
Španska država si prizadeva zmanjšati samopodobo Katalonije; računa, da bo z odrekanjem zgodovinskih pravic pridobila oblast nad njo.
Španska država se zateka k izsiljevanju, da bi si pridobila usluge “prijateljskih” sil, tako da je drugim dolžna vedno več uslug.
Španska država katalonske borce za neodvisnost označuje za kriminalce, da bi jih razčlovečila, vendar je demokratična pot edina, ki jo je katalonsko gibanje za neodvisnost upoštevalo in jo še vedno upošteva.
Španska država se na vso moč trudi prikriti hrepenenje Kataloncev po svobodi, toda reka, ki teče pod zemljo, se bo prej ali slej pojavila kot čudovit slap.
Španska država poskuša v kolektivni domišljiji uveljaviti prepričanje, da je Katalonija problem, toda Katalonci vemo, da smo demokratična rešitev, ki jo svet potrebuje.
