Piše: Andrej Sekulović
Francija doživlja eno največjih političnih kriz v sodobni zgodovini. Politične negotovosti obstajajo že od leta 2022. Po lanskih predčasnih volitvah je padlo že več vlad, imenovanih je bilo več premierjev. Med glavnimi vzroki so sporne reforme, za katere vlada ni imela zadostne podpore.
Francija se sooča s politično krizo, ki se stopnjuje od zadnjih predčasnih parlamentarnih volitev, ki jih je predsednik Macron razpisal leta 2024, potem ko je njegova stranka Preporod utrpela velik poraz na evropskih volitvah. Same korenine krize segajo še dlje, v leto 2022, ko Macronova sredinska koalicija na volitvah ni ohranila absolutne večine, kar pomeni, da mora manjšinska vlada od takrat za vsako reformo iskati podporo pri različnih opozicijskih blokih. Ker slednje velikokrat ni dobila, se je posluževala 3. odstavka 49. člena francoske ustave, ki omogoča sprejemanje zakonov brez glasovanja. Člen je seveda precej sporen, saj je v nasprotju z demokratičnimi načeli, za katera je vlada trdila, da jih zagovarja. Ravno zato je z uporabo tega člena izgubljala legitimnost kot izvršilna oblast. Tako je Macronova vlada leta 2023 s tem postopkom uveljavila pokojninsko reformo, ki je sprožila val protestov ter hkrati pokazala, da liberalni vladajoči razred z Macronom na čelu nima resničnega stika z ljudstvom. Letos se je kriza znova zaostrila ob predstavitvi varčevalnega proračuna za leto 2026, ki je bil posledica visoke zadolženosti države in zahtev Bruslja po zmanjšanju javne porabe. Proračun je tako skrčil socialne izdatke in subvencije, kar je opozicija označila za prenašanje bremena na delavce in srednji razred, medtem ko naj bi ohranila ugodnosti za podjetja.
Odstopil in bil znova imenovan
Od predčasnih volitev sta v Franciji padli že dve vladi, tretji premier Sebastien Lecornu iz Macronovega sredinskega Preporoda, ki ga je Macron imenoval 3. oktobra letos, pa je že 6. oktobra odstopil zaradi pomanjkanja podpore v novi sestavi vlade in ostrih kritik iz leve in desne opozicije. Kljub temu ga je Macron, takoj ko je sprejel njegov odstop, znova imenoval v upanju, da bo lahko drugič sestavil stabilnejšo, »širšo« vlado. Po nekajdnevnih pogajanjih je tako nastal nov kabinet, ki vključuje nekaj več imen predvsem iz vrst socialistov. Medtem je opozicija vnovično imenovanje Lecornuja označila za farso in dokaz, da Macron ni sposoben prisluhniti parlamentu. Konservativni Nacionalni zbor je opozoril predvsem na pomanjkanje politične legitimnosti zdajšnje vlade, ker je bila imenovana brez jasne parlamentarne večine. Prav tako desna opozicija poziva k razpustitvi parlamenta in razpisu novih volitev, v katerih vidi edini izhod iz zdajšnje politične krize. Slednja se odraža tudi v dejstvu, da je imela v zadnjih petnajstih mesecih Francija kar tri različne predsednike vlad in štiri zaporedne vlade, iz česar lahko sklepamo, da gre za politično nestabilnost, kakršne ta država v sodobni zgodovini že dolgo ni doživela.
Že na začetku kar dva predloga nezaupnice
Nova vlada, ki je bila sestavljena ob drugem poskusu Lecornuja, svoje poti ni začela preveč obetavno, saj se je takoj soočila z dvema predlogoma nezaupnice, o katerih je parlament glasoval 16. oktobra in ju zavrnil. Predolga sta vložili obe strani opozicije, skrajno leva Nepokorna Francija, ki je sicer zmagovalka predčasnih volitev, in konservativni Nacionalni zbor. Splošni vzroki za nezaupnico so bili nezadovoljstvo z okrnjenim proračunom za leto 2026, ki zmanjšuje javne izdatke za zdravstvo, pokojnine in kulturo, nezaupanje v politično legitimnost vlade, saj Lecornu ni dobil jasne večine. Očitajo mu, da »vodi vlado brez mandata«, kot tudi to, da bo le nadaljeval neoliberalno politiko Emmanuela Macrona. Zaradi tega je nezaupnica pomenila tudi protest proti dosedanjemu vladanju in politiki predsednika republike. Zatem so tu še posamezni razlogi obeh nasprotujočih si strani opozicije.
Glavni vzroki za nezaupnico
Skrajno leva Nepokorna Francija (LFI) Jean-Luca Mélenchona je predlagala nezaupnico predvsem zaradi varčevalnega proračuna za 2026, saj vladi očita, da proračun znižuje socialne izdatke, kot so zdravstvo, subvencije, pokojnine itn., kar naj bi povečalo socialno neenakost in obremenilo delavski razred. Druga dva razloga sta že poudarjeno pomanjkanje legitimnosti nove vlade in nadaljevanje Macronove politike. Levica namreč nasprotuje nadaljevanju pokojninske reforme iz leta 2023, ki je sprožila velike proteste. Premier je sicer že pred glasovanjem o nezaupnici napovedal začasno ustavitev te reforme in dejal, da bodo sporno reformo, ki predlaga zvišanje upokojitvene starosti na 64 let, odložili do leta 2027, ko bodo naslednje predsedniške volitve. Prvo nezaupnico je nova vlada preživela le za las, saj je manjkalo samo 18 glasov za njen uspeh. 271 poslancev je nezaupnico podprlo, medtem ko je za večino potrebnih 289 glasov. Desni Nacionalni zbor Marine Le Pen in Jordana Bardellaja pa je predlagal nezaupnico predvsem zaradi nasprotovanja Macronovi in Lecornujevi politiki, saj meni, da trenutna vlada nima prihodnosti, ker je sestavljena iz Macronovih zaveznikov brez podpore parlamenta. Zaradi tega so poslanci desne opozicije prepričani, da ne bo sposobna učinkovito sprejeti zakonodaje in proračuna. Prav tako so zahtevali predčasne volitve in na splošno prek nezaupnice hoteli izraziti nezadovoljstvo javnosti z Macronom in z njegovim režimom, ki je vse bolj oddaljen od vsakdanjega človeka. Predlog je prejel manj glasov, samo 144, saj ga skrajni levičarji niso hoteli podpreti. S tem so dokazali, da jim je od konservativcev kljub vsemu bližji neoliberalni buržujski režim Macrona, proti kateremu naj bi se borili.
Macronu podpora močno upadla
Čeprav je premier Lecornu ohranil svoj položaj, gre za neprepričljivo zmago, pred njim pa so še težje preizkušnje. Parlament ostaja razdeljen, vlada pa bo morala v prihodnjih tednih poskušati zbrati dovolj podpore za sprejetje proračuna za leto 2026, kar bo glede na trenutno stanje precej težko. Macron, ki drži niti v ozadju, postaja v očeh javnosti vse bolj nepriljubljen. Njegov drugi mandat je zaznamovala omenjena kriza, glede na javnomnenjske raziskave pa naj bi imel le še od 18 do 22 odstotkov podpore francoskih volivcev in volivk, kar je najnižja stopnja od leta 2018, ko so se v Franciji začeli protesti rumenih jopičev. Čeprav je bil Macron izvoljen leta 2017 kot nekdo, ki naj bi bil reformator, mu danes očitajo, da vodi državo kot birokratski aparat in ne kot republiko. Zato ni presenetljivo, da Nacionalni zbor dobiva vse večjo podporo, kar bo morda na volitvah leta 2027 sprožilo velik preokret v francoskem političnem življenju.
