11 C
Ljubljana
sreda, 12 maja, 2021

Nov začetek za EU?

Piše: Tamás Fricz

Evropska unija je v krizi in na razpotju. Morda se je bruseljska elita zaradi tega odločila, da bo letos organizirala vrsto konferenc o prihodnosti Unije. Vprašanje je, kaj bo sledilo?

Pri preučevanju možnih alternativ za prihodnost se želim vrniti k osnovam in takoj poudariti, da je zamisel o vračanju k duhu ustanovnih očetov Unije, ki je danes postala skoraj običajna, z nacionalnega in suverenističnega vidika v temelju napačna.

Dejstvo je, da so tako imenovani ustanovni očetje – z različnimi poudarki – prihodnjo Evropsko skupnost na splošno pojmovali kot zvezno, nadnacionalno federacijo. Nasprotno pa si mi, nacionalni suverenisti in konservativci, Unijo predstavljamo kot svobodno federacijo suverenih narodov. Če bi trdili, da se moramo vrniti k ustanovnim očetom in jim slediti, bi govorili proti sebi. Zato predlagam, da se od te ideje odmaknemo, ker nas vodi na napačno pot.

Svojo trditev želim podpreti tudi z nekaj citati.

V očeh evropske javnosti velja Robert Schuman za najpomembnejšega ustanovitelja Evropske skupnosti, skupnega trga ali Evropske unije, zdaj preprosto Unije, že zato, ker je bil francoski zunanji minister tisti, ki je 9. maja 1950 v imenu francoske vlade sprožil ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ), ki jo lahko štejemo za prvi korak k evropskemu povezovanju.

Robert Schuman, veren katoliški politik francoske in nemške identitete (Charles de Gaulle ga je cinično imenoval “Boche”), rojen v Loreni, je bil ključna osebnost ideje evropskega povezovanja in je dolga leta gojil vizijo evropske enotnosti, ki bi presegla delitve med narodi. Vendar je treba hitro dodati, da je imel na tej poti dva zelo pomembna pomočnika: eden je bil ameriški državni sekretar Dean Acheson, ki je v skladu z voljo Združenih držav pozval francosko vlado, naj naredi nekaj za priključitev Nemčije in združitev (zahodno)evropskih držav – in verjetno ni treba posebej poudarjati, kako veliko težo je imel glas brutalno obogatele Amerike, ki je v vojni popolnoma zmagala, nad voditelji celinskih držav.

Druga oseba je bil svetovljan, prvotno trgovec in bankir Jean Monnet, ki je kot nekakšna Schumanova desna roka in svetovalec že od začetka načrtoval evropsko enotno državo, nadnacionalno federalistično državo; vendar jo je načrtoval v veliko hitrejši in radikalnejši obliki kot Schuman. Načrta ESPJ ni pripravil Schuman, temveč Monnet, in Schuman ga je brez večjih sprememb potrdil, tako da je bil gonilna sila te konstelacije pravzaprav radikalno globalistični Monnet.

Vendar pa se prepričajmo o tem: Kaj si je prvi ustanovni oče mislil o prihodnosti Evrope?

Od Schumana poznamo rek, ki izhaja iz njegove pobožne, globoko predane katoliške duhovnosti: “Evropa bo bodisi krščanska bodisi ne bo.” To je danes morda še pomembnejša resnica kot v njegovem času. Manj citiran je drug rek, ki je prav tako brezčasen in aktualen: “Demokracija bo ali krščanska ali pa je ne bo. Ta besedna zveza ima v današnjih časih, ko je “liberalna demokracija” v razsulu, velik pomen. Z obema stavkoma se lahko stoodstotno strinjamo, vendar to še ne pomeni, da lahko glede konkretne politične vizije evropskega povezovanja zavzamemo podobno stališče kot glede Schumanovih stališč. Najprej, kaj natančno piše v izjavi z dne 9. maja, ki jo je Schuman predstavil francoski vladi in evropski javnosti?

V njem piše: “Združitev proizvodnje premoga in jekla kot prva faza evropske federacije bo neposredno zagotovila vzpostavitev skupne podlage za gospodarski razvoj in povzročila spremembe v vrsti regij, ki so bile dolgo časa v službi proizvodnje vojnih sredstev.

“Ta predlog bo postavil prve oprijemljive temelje za evropsko federacijo, ki je nujna za ohranitev miru, in sicer z združitvijo osnovne proizvodnje in novoustanovljenih institucij Visoke oblasti, katere odločitve bodo združile Francijo in Nemčijo ter z njima povezane države.”

Pri tem je treba opozoriti, da je bil prvi predsednik Visokega organa ESPJ, ustanovljenega leta 1952, Jean Monnet, ki je bil prepričan federalist in globalist in ni niti za trenutek skrival, da je Visoki organ (predhodnik sedanje Komisije) obravnaval kot zvezno nadnacionalno vlado. (Max Kohnstamm, generalni sekretar Visoke agencije in Monnetov sopotnik, je to povedal naravnost: Svetovno državo je treba ustvariti z ukinitvijo narodov).

Toda vrnimo se malo nazaj in si oglejmo, o čem je Schuman govoril na konferenci veleposlanikov v Parizu 2. marca 1951. Tam je dejal, da je razdrobljenost Evrope postala zastarela, nesmiselna in naravnost absurdna. V svetu blokov se mora Evropa združiti. (René Lejeune, Politics and the Sanctity of Life, New Man, 2006) Dodal je: “Potrebujemo skupno vizijo prihodnje evropske mestne države, končno rešitev, ki jo imam stalno v mislih.”

Vizija je jasna in nedvoumna.

Schumanovo vizijo je podprla tudi najbolj zainteresirana stranka, nemški krščanskodemokratski kancler Konrad Adenauer (1949-1963), ki je Schumanovo zamisel sprejel z velikim navdušenjem in jo z njim delil v osebnem pogovoru. Takrat, po hudem porazu v drugi svetovni vojni, je bila Nemčija zelo zainteresirana, da bi se lahko ponovno vključila v Evropo v okviru evropskega povezovanja in se tako ponovno predstavila narodom (zahodne) Evrope. Adenauer je menil, da je ta plemeniti cilj mogoče doseči z delno ali popolno predajo nemške suverenosti, in že januarja 1950 je predlagal, da se industrijska proizvodnja v Saarski regiji postavi pod mednarodni nadzor. Marca 1950 je šel celo tako daleč, da je drzno predlagal popolno unijo (!) med Nemčijo in Francijo.

Druga točka – ki je zdaj ne bom obravnaval – je, da je v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliki načrt, veliko Monnetovo in Schumanovo vizijo, razbila ponovna želja držav članic po suverenosti; zvezna država takrat ni bila uresničena, vendar so se v Uniji pojavili konfrontacija in razkol med federalisti in suverenisti, ki se nadaljuje še danes.

Tokrat sem želel le pokazati, da rešitve ne gre iskati v stališčih ustanoviteljev Evropske unije, saj to ni rešitev, temveč izvor problema in sedanje krize.

Tudi v krščanstvu obstaja prelom med globalizmom in patriotizmom, ki ga lahko odkrijemo na primer tudi na domači ravni. To ni problem, z njim se je mogoče soočiti v duhu krščanske strpnosti: Schumanova stališča o veri in vlogi krščanstva v Evropi so večna, vendar so njegove politično-institucionalno-konstitucionalne ideje – gledano s suverenistične, patriotske perspektive – v temelju zgrešene. Potreben je diferenciran pristop.

Če povzamemo: vzroki za sedanjo krizo Unije so v njenih koreninah. To vodi do nasprotnega sklepa: Če pustimo korenine za sabo, bi lahko dosegli povsem nov začetek in od spodaj ustvarili ohlapno federacijo suverenih evropskih držav. Z drugimi besedami, ne gre za krpanje starega, temveč za oblikovanje novega zavezništva.

Za konec naj povem, da bo Unija bo bodisi ohlapna gospodarska in trgovinska unija suverenih držav bodisi ne bo nastala.

Avtor je politolog in znanstveni svetovalec pri madžarskem centru za temeljne pravice.

Zadnje novice

Sorodne vsebine