Piše: Bogdan Sajovic
Grenlandci ne želijo biti ne Danci in ne Američani. Štiri od petih parlamentarnih grenlandskih strank zagovarjajo samostojnost. A samo ena od teh strank ima vsaj približno realno vizijo za prihodnjo samostojno Grenlandijo.
V preteklem letu in tudi potem, ko je znova zasedel Ovalno pisarno, je ameriški predsednik Donald Trump večkrat izjavil, da namerava največji zemeljski otrok Grenlandijo priključiti Združenim državam Amerike. Dobesedno je izjavil, da bo Grenlandija prišla pod nadzor ZDA »tako ali drugače«. Te njegove izjave so vsekakor dvignile veliko prahu.
Tri opcije glede prihodnjega razvoja
Na voljo so tri opcije. Prva je, da se Grenlandija odkupi od formalnega suverena otoka, to je od Danske. Ta ponudba sicer ni nič novega. Prvič so ZDA ponudile Danski odkup Grenlandije že sredi 19. stoletja, v času, ko so ZDA od Rusije kupile Aljasko. O nakupu Grenlandije je bil govor tudi v zgodnji fazi ameriškega imperializma v začetku 20. stoletja, ko med drugim tedaj ZDA od Danske odkupile Deviške otoke v Karibskem morju. Možnost nakupa Grenlandije je omenjal tudi predsednik Truman takoj po drugi svetovni vojni. Z možnostjo nakupa pa so se poigravali v ameriškem zunanjem ministrstvu tudi v 70. letih prejšnjega stoletja, se pravi, da ne gre za novo pobudo.
Druga metoda bi bila podpora grenlandskemu osamosvajanju. Potem ko bi Grenlandci razglasili osamosvojitev od Danske, bi zaprosili za priključitev Združenim državam Amerike kot nova zvezna država.
Tretja opcija bi bila vojaška invazija s težiščem na ameriški vojaški bazi Nuuk na Grenlandiji. Drži, Trump ni nikoli direktno zagrozil z vojaško invazijo, vendar bi lahko »tako ali drugače« interpretirali tudi prikrito grožnjo invazije.
Trumpove izjave dvignile veliko prahu
Trumpove izjave glede Grenlandije so torej dvignile veliko prahu in kritik. Glede nakupa Grenlandije je večinsko javno mnenje, da je v današnjem času popolnoma nesprejemljivo, da bi države mešetarile in prekupčevale z ozemlji ter tam naseljenimi prebivalci. Spodbujanje separatizma in posledične aneksije, še posebej s pomočjo groženj ali celo dejansko izvedene vojaške invazije, pa kritiki označujejo kot »putinistično« vodenje zunanje politike, ki smo mu bili priča v takšni ali drugači obliki na Kavkazu in v Ukrajini. Pravzaprav nekateri kritiki obtožujejo Trumpa, da je zato tako mehak in razumevajoč do Putinovih dejanj v Ukrajini, ker jih želi »normalizirati« in s tem pripraviti teren za ameriško aneksijo Grenlandije.
Danska je že uradno izjavila, da kakršnakoli prodaja Grenlandije ne pride v poštev. Glede hipotetične invazije pa so dejali, da bi bil višek absurda, če bi ena članica Nata izvedla napad na ozemlje druge članice zavezništva. Je pa Danska tudi dejala, da seveda ne bo nasprotovala, če bi se prebivalci Grenlandije odločili za samostojnost.
Grenlandci, ki jih vse te politične špekulacije najbolj zadevajo, skoraj enoglasno absolutno nasprotujejo temu, da bi jih kdorkoli kupoval ali prodajal, in še bolj, da bi jih kdorkoli s silo anektiral.
Neodvisnost da, a kako?
Kar pa zadeva neodvisnost, ta čas štiri od petih strank, ki imajo ta čas zastopstvo v grenlandskem parlamentu, v svojem programu neko stopnjo neodvisnosti. Na letošnjih volitvah sta do sedaj vladajoči stranki Inuit Ataqatigiit in Siumut doživeli popoln polom in izgubili približno polovico sedežev. Obe stranki sta levičarski in zagovarjata samostojnost, vendar ni čisto jasno, kako naj bi to izpeljali. Obe sta sicer odločno zavrnili prodajo ZDA in tudi priključitev »kapitalističnim ZDA« ni njuna opcija. Kar pa zadeva neodvisnost, bi pri 57 tisoč prebivalcih Grenlandije (plus okoli 19 tisoč v diaspori, skoraj izključno na Danskem) samo državna uprava nove države terjala zaposlitev velike večine državljanov. Zelo malo bi jih torej ostalo v gospodarstvu, da bi lahko vzdrževali novo državno administracijo, da o socialnih programih, ki jih zdaj praktično v celoti financira Danska, niti ne govorimo. Edina možnost bi bila prodaja grenlandskih naravnih bogastev, kar pa je v nasprotju s poudarjeno zeleno politiko obeh strank.
Največ je pridobila stranka Demokrati, ki je več kot potrojila število volivcev in postala najmočnejša stranka na Grenlandiji. Gre za desnosredinsko liberalno stranko, ki je dogo zagovarjala status quo v odnosu do Danske, v zadnjem času pa zagovarja počasen prehod k samostojnosti. Ta čas to pomeni ohranjanje vezi z Dansko in največjo mogočo stopnjo avtonomije.
Število volivcev je podvojila nacionalistična stranka Nalegq, ki pa zagovarja takojšno osamosvojitev. No, nasprotniki vodjo stranke Peleja Broberga obtožujejo, da je volivcem lagal, ko je zatrjeval, da bo z Dansko sklenil dogovor, da bo tudi po osamosvojitvi še naprej praktično vzdrževala Grenlandijo. Je pa Broberg načelno naklonjen sodelovanju z ZDA, čeprav ne tudi aneksiji.
Najmanjša stranka v grenlandskem parlamentu Atassut pa ima stabilno volilno podpro in zagovarja še naprej unijo z Dansko.
Ne Danci ne Američani
Vodja Demokratov Jens Friderik Nielsen je po volitvah dejal, da so dokaz, da si Grenlandci ne želijo biti ne Američani in ne Danci, pač pa samo Grenlandci. Bo pa imel Nielsen težave pri sestavljanju vlade, saj potrebuje za večino koalicijo bodisi s stranko Nalegq ali pa s stranko Inuit Ataqatigiit. Slednja z zeleno usmeritvijo ni kompatibilna z Nielsnovo vizijo gospodarskega razvoja Grenlandije. Nielsnova vizija postopnega osamosvajanja pa ni združljiva z zahtevo stranke Nalegq po takojšnjem referendumu o osamosvojitvi in še posebno ne s predlogom, po katerem bi lahko glasovali samo Grenlandci staroselskega, tj. inuitskega rodu, kar bi onemogočilo udeležbo približno desetini grenlandskih volivcev. To pa ne glede na izid glasovanja ni najboljša popotnica za prihodnost Grenlandije.
