Piše: Konrad Schuller (FAZ)
Nemško-poljski odnosi že dolgo niso bili tako slabi kot danes. Na Poljskem prevladuje grenka polarizacija in antinemški odnos. Vendar pa bi bilo preveč preprosto kriviti za takšno stanje samo Poljake; le-to je posledica resnih napak v nemški politiki.
Človek z najtežjo funkcijo v Berlinu sedi v restavraciji Bundestaga in naroča kavo. Ne gre za zveznega ministra kmetijstva iz vrst Zelenih Roberta Habecka, temveč za socialdemokrata Dietmara Nietana, ki čaka na starega prijatelja iz Varšave. O marsičem se morata pogovoriti.
Nietan (59) je zaupnik Nemške zvezne vlade za Poljsko od marca 2022. »Njegova naloga je doprinesti k nadaljnjemu zbliževanju obeh družb in promoviranje skupnih nemško-poljskih projektov«, se glasi opis njegovega dela.
Gre pa pravzaprav za »misijo nemogoče«, saj se v nemško-poljskih odnosih nič ne premakne. Odnosi med obema državama niso »v dobrem stanju« pravi Nietan – gre za precej prefinjen opis dejstva, da je sovraštvo edino kar se trenutno izmenjuje med Berlinom in Varšavo.
Poljska je s svojim 38 milijonskim prebivalstvom najpomembnejša vzhodna soseda Nemčije. Od ruske invazije na Ukrajino je vloga Varšave v EU in Natu postala precej večja. Poljska se vidi kot vodilno silo in zaščitnico dežel Srednje in Vzhodne Evrope, kot so Češka, Litva, Estonija in Latvija.
V idealnem svetu bi Nemčija in Poljska tvorili samozavestno središče za nasprotovanje moskovski agresiji v Srednji Evropi. Vendar pa ne živimo v idealnem svetu. Povsod škriplje. Vlada pod vodstvom nacional-konservativne stranke Zakon in pravičnost (Pis) vidi največjo grožnjo Poljski v Kremlju. Takoj zatem pa je na seznamu sovražnikov Poljske Berlin. »Kdor je označen v vladnih krogih za prijatelja Nemcev, nima možnosti v PiS-u, to pa povzroča največje težave« obžaluje Nietan.
V političnem vsakdanu to povzroča čudne prizore. Nemški politiki, ki potujejo v Varšavo na pogovore so sprejeti za zaprtimi vrati, če so sploh sprejeti. Zatem sledi nevihta psovk in neprijaznosti. Obvezno skupno fotografijo po sestanku z rokovanjem in nasmehom, ki je odraz igranja dobrih sosedov, je s poljske strani največkrat bojkotirana.
Ko je nemški zvezni obrambni minister Boris Pistorius (SPD) obiskal svojega kolega Mariusza Blaszczaka februarja v Varšavi, je skoraj prišlo do škandala. Bodisi na grobu neznanega junaka, bodisi pri spomeniku varšavske vstaje ali pri spomeniku junakom geta, je Pistorius vence polagal sam; poljski obrambni minister je odločno zavrnil, da bi se mu pridružil.
Tudi na tiskovni konferenci je Pistorius stopil sam pred kamere. Blaszczak pa je v eni izmed siosednjih sob ob istem času imel tv intervju; gre za odprto sovražen čin. Sestanek s poljskim kolegom je bil po besedah Pistoriusa eden od »najbolj iskrenih in jasnih pogovorov, ki si ga lahko predstavljate«. Po informacijah Welta je bil pogovor ljubezniv, obenem pa tudi brutalno neposreden. Po začetne besedne vojne na tem sestanku se je, kot pravijo v Berlinu, odnos le izboljšal.
Pistorius pa ni bil edini, ki so ga v Varšavi precej grobo sprejeli. Govori se tudi o delegaciji EU, ki je bila nedolgo nazaj pri poljskem ministru za izobraževanje. V delegaciji so bili tudi Nemci. Minister jih je nadrl in jim povedal, da Nemci nimajo kaj popravljati in učiti. Lahko omenimo tudi prizor nekaj dni nazaj s poslancem poljskega Sejma, ki je prekinil predavanje v Nemškem zgodovinskem inštitutu, ko je zgrabil mikrofon in in spodil iz dvorane poljsko-kanadskega levičarskega zgodovinarja, ki je trdil, da so Poljaki odgovorni za holokavst.
Antinemška histerija je že dolgo usmerjena tudi proti poljskim politikom. Vladne stranke obtožujejo opozicijo, da je v dobrih odnosih z Rusijo ali Nemčijo, kar je enako obtožbi veleizdaje. Prejšnji teden je predsednik Poljske Andrzej Duda podpisal sporni zakon, s katerim se ustanavlja Komisija o ruskem vplivu. Na Poljskem zakon imenujejo tudi »Lex Tusk«, ker je bil prvotno usmerjen proti opozicijskemu voditelju Donaldu Tusku, ki je sicer pripadnik narodne manjšine Kašubov, pri njem doma pa govorijo kot materinščino nemški jezik, je pa tudi zelo blizu Angeli Merkel.
Tuski ni edini, ki bi bil lahko v prihodnosti odstavljen iz javnega položaja brez odločitve sodišča. Deitmar Nietan verjame, da gre za »največji napad na vladavino prava« na Poljskem od leta 1990. Zakon se uporablja, da se ljudje »politično eliminirajo«. Komisija deluje kot sodnik in tožilec v enem. »Takšna kvaliteta pesvdo-sodnih struktur ni sprejemljiva v EU«, je kritičen Nietan.
Za grenko polarizacijo in protinemško stališče obstaja cel kup razlogov. Nietan mora razplesti aktualne, zgodovinske in ideološke niti. Po njegovih besedah je bil grob ton vedno prisoten v poljski politiki. To, da je sedaj posebno močan, pripisuje volitvam za Sejm, ki bodo jeseni. »Strah me je, da je to šele začetek«, pravi. Napadi se bodo stopnjevali skupaj z volilno kampanjo. Nietan ni edini, ki upa, da se bo vzdušje umirilo po koncu predvolilne kampanje. Sovražnosti, ki jih razpihujejo vladajoče stranke razjedajo poljsko družbo. Pljuvanje po Nemčiji je na Poljskem popularno kot še nikoli.
Za to vzdušje bi bilo preveč poenostavljeno kriviti le Poljake. Volilni uspehi PiS-a so povezani z resnimi napakami v nemški politiki, ki več let ni pokazala zanimanja za Varšavo. Mnogi Poljaki so bili zgroženi zaradi begunske politike Angele Merkel leta 2015, in še bolj zaradi zahtev Berlina, da se nezakonite migrante iz Nemčije premešča na Poljsko. Nevidena ljubezen med Berlinom in Moskvo ter vztrajanje vseh nemških strank (razen Zelenih), da se izgradi plinovod Nordstream 1 in 2, ki je osrednji instrument ruske agresije do Ukrajine, je na Poljskem izzvalo nadstrankarsko zaskrbljenost in spomine na pak Hitler – Stalin iz 1939. Na začetku neodločna pomoč Ukrajini z orožjem iz Berlina je še bolj načela zaupanje v Nemčijo, tudi v vrstah poljske opozicije.
Ko so v Berlinu poljski politiki opozarjali na ruski imperializem, so jih popolnoma prezrli ali pa so jim pokazali vrata. Varšavska zaskrbljenost izhaja v vsakem pogledu iz preživete zgodovinske travme. 24. februarja 2022 je postalo jasno, da Poljaci sploh nimajo nekakšen »izkrivljen pogled« glede Kremlja, kot je bilo slišati v Berlinu. Nemci so bili naivni in arogantni.
Tovrstna tevtonska aroganca se jim sedaj maščuje. Vidijo se na strani zmagovalcev in se tako tudiu obnašajo. Vlada PiS-a zahteva od Berlina tisoč tristo miljard evrov vojne odškodnine zaradi uničenja, ki so ga v vojni povzročili Nemci. Prav tako zahteva priznanje poljske manjšine v Nemčiji.
Zaradi vsega tega je pripravljenost za dialog v Berlinu sedaj praktično ničelna. Težko se bo našel kakšen nemški zvezni minister, ki bo pripravljen potovati v Varšavo, da bi ga tam zasliševali. Zato se morajo na 460-kilometrski nemško-poljski meji sedaj občinske oblasti ukvarjati z zunanjo politiko, in izboljšavati odnose.
Pobratena mesta, kot so Görlitz in Zgorzelec, Guben in Gubin, Frankfurt na Odri in Lubice, so se, odkar je Poljska v EU, povzpela iz predmestja v središče Evrope.
»Že desetletja sodelujemo s Slubicami, sodelovanje na občinski stopnji je precej dobro«, pravi župan Frankfurta na Odri René Wilke (DDR-Levica). »Kar smo lahko sami postorili je storjeno«, pravi Wilke, »tega, kar je ostalo na papirju, pa sami ne moremo doseči«. On razmišlja s svojimi poljskimi partnerji o skupnem urbanem prostoru, ki bi bil lahko realiziran kot skupno šolsko okrožje. Rad bi tudi razvil dobavo z energijo. »Ljudje si tukaj trga želijo, vendar pa se od zgoraj onemogoča«, se pritožuje.
Nietan noče biti okužen s bojevitostjo poljske vlade. »Moramo ostati prisebni«, pravi. Navkljub neprijaznostim je njegov moto: »Več empatije do Poljske«. Kot nemški zaupnik za Poljsko, zahteva Nietan, da zvezna vlada razvije »pozitivno agendo« za nemško-poljske odnose. Spisek projektov bi bil lahko končan jeseni, zatem pa bi bil čas za pogovore z novo poljsko vlado, katerakoli bo to pač bila.
Nemčija mora srednjevzhodni Evropi dati večjo »vlogo v zunanji politiki«, je prepričan Nietan. Želi si hitrejšega tempa, na primer s postavitvijo spomenika poljskim žrtvam nemške okupacije v Berlinu. Poloniji, oziroma poljski skupnosti v Nemčiji, je treba pokazati več spoštovanja. Nietan si prizadeva za koncentrirana dejanja berlinske zvezne vlade in deželnih vlad tudi glede učenja poljščine v Nemčiji.
Nietan sicer zavrača uradna plačila vojnih reparacij Poljski. Se pa zavzema za »večjo nemško pozornost« pri izboljšanju odnosov. Svojo pozitivno agendo je formuliral na treh straneh, vse kar krepi dobrososedske odnose v kulturi, v prevozu, izobraževanju, vojski ali kmetijstvu, hoče Nietan zastopati in bolje financirati.
Za svoje načrte je dobil podporo od premierja nemške zvezne dežele Brandenburg, Dietmara Woidkea (SPD). Uspeh v Berlinu razglašenega »preokreta« od politike Angele Merkel je odvisen tudi od tega, da se »razume tudi poljska perspektiva«, pravi Woidke. »Na vsake toliko časa si moramo nadeti poljska očala«. To ne pomeni tudi prevzemanja stališč poljske vlade. »Vsekakor se moramo posvetiti poljskim stališčem pošteno in prijateljsko, četudi so pogovori s poljsko vlado včasih bolj živahni«.
Zato si Woidke želi več iniciativ iz zveznega Berlina. »Minilo je že več let od zadnjega vrha poljske in nemške vlade. Nova iniciativa za medvladno posvetovanje bi bila zelo dobrodošla,« pravi Woidke. Berlin mora dati »dober primer in odpreti vrata«.
Vir: www.faz.net
