Piše: C. R., Christopher F. Schuetz
Še preden je v sredo predstavil načrt za svojo vlado, je verjetni naslednji nemški kancler Friedrich Merz prepričal parlament, naj zaobide ustavne omejitve, da bi mu dovolil, da porabi več za nemško vojsko.
Zaradi tega so opazovalci poudarili, da bi vsak nov nemški tank težko prečkal nemški most.
Država, nekoč hvaljena po svoji industrijski moči, hitri avtocesti in neskončni učinkovitosti, razpada.
Pretekle vlade, ki so bile previdne glede dolgov, so desetletja kronično premalo vlagale v infrastrukturo. Toda odprava nemške dolžniške zavore, kot so znane ustavne omejitve porabe, bo novi vladi omogočila, da si v 12 letih izposodi 500 milijard evrov za infrastrukturo.
Od tega bo 200 milijard evrov namenjenih zveznim državam in posebnemu podnebnemu skladu. Toda krščanski demokrati gospoda Merza in socialdemokratski koalicijski partnerji bodo lahko vložili približno 150 milijard evrov neposredno v infrastrukturne projekte, preden se njihov mandat izteče leta 2029.
Zavezali so se tudi k pospešitvi načrtovanja, izdajanja dovoljenj in razpisnega postopka. Podrobnosti o tem, kam bodo šla ta koalicijska sredstva, je treba še določiti. A nova vlada upa, da projekti ne bodo le spodbudili gospodarstva, temveč ga tudi dolgoročno postavili na boljše temelje.
Nakupovalni seznam je dolg. Tukaj je pogled na nekatera področja, kjer se lahko porabi nekaj milijard za infrastrukturo.
Padajoči mostovi
Številne nemške ceste in mostovi so bili zgrajeni poceni in hitro v letih gospodarskega razcveta po drugi svetovni vojni. Velik del te infrastrukture propada, včasih tiho in včasih spektakularno – del velikega mostu v Dresdnu je septembra zgrmel v reko.
AVUS na zahodnem robu Berlina je bil odprta leta 1921 kot avtomobilsko dirkališče. Bil je predhodnica sodobne nemške avtoceste in je zdaj vključena v sistem mestnih avtocest.
Po nekaterih merilih je bila nekoč najhitrejša cesta v Nemčiji. Nekateri menijo, da je med najpočasnejšimi.
Prejšnji mesec so inženirji odkrili razpoko na delu mostu na avtocesti, ki povezuje Berlin z AVUS, zaradi česar so ga zaprli in povzročili velike zamude v prometu.
Most, odprt leta 1963, ko je bila država še vedno razdeljena in je bil Zahodni Berlin osamljen politični otok, je bil zasnovan za približno 20.000 avtomobilov na dan. Preden so ga marca zaprli, jih je sprejel približno petkrat toliko.
Vlada pravi, da se bo osredotočila na popravljanje in nadgradnjo obstoječe infrastrukture namesto na ustvarjanje novih cest. Prav tako bo še naprej razvijala podjetje v zvezni lasti, ki nadzira delovanje in razvoj avtoceste, obljublja pa, da bo stroške nadomestila s cestninami za tovornjake.
Pozni vlaki
Točnost nemških državnih železniških storitev je že dolgo predmet šal. Postalo je tako slabo, da so operaterji na novo opredelili, kaj pomeni zamujati.
To ni šala.
Vlak se šteje kot pravočasen tudi, če zamuja do šest minut. Kljub temu je bilo lansko leto na področju točnosti najslabše v zadnjih dveh desetletjih. Tudi če štejemo velikodušnejšo mero, je po podatkih državne železnice 37,5 odstotka vlakov na dolge razdalje prispelo z zamudo.
Tiskovni predstavnik nacionalne železniške službe je 80 odstotkov zamud na dolge razdalje pripisal težavam z infrastrukturo.
Večji projekti obnove starih prog so se že začeli, načrtujejo pa jih še več. Nacionalne železnice so lani vložile 17 milijard evrov in napovedale, da bodo do leta 2030 nadgradile najbolj uporabljenih 4000 kilometrov svojega železniškega omrežja.
Nova vlada namerava uporabiti infrastrukturni sklad za plačilo projekta, ki nadgrajuje zelo obremenjene železniške koridorje – pospešuje obstoječe načrte – in se osredotoča na digitalizacijo signalov, kretnic in evropskega sistema za nadzor vlakov, kar bo olajšalo tudi integracijo nacionalnih železniških sistemov.
Razpadajoče šole
Padajoča okna, puščajoča stranišča in podirajoče se strehe. Številne šole nujno potrebujejo popravila ali posodobitve.
Na srednji šoli v Berlinu so zaradi močnih sunkov vetra padla okna več nadstropij globoko na šolsko dvorišče, kjer lesen prehod zdaj ščiti dijake, da lahko varno vstopijo.
Po študiji KfW Bankengruppe, nemške razvojne banke, bi šole potrebovale več kot 55 milijard evrov samo za plačilo izjemnih prenov.
Šole na splošno financirajo države, zvezna vlada pa pravi, da je zavezana ustanovitvi investicijskega sklada, ki bo državam pomagal financirati stroške popravil in nadgradnje zgradb.
Številne strokovnjake skrbi, da se kakršna koli poraba še vedno sooča s trdovratnimi ovirami, kot sta pomanjkanje usposobljenih delavcev in preveč birokracije.
Toda Saskia Esken, ena od voditeljev socialdemokratov, ki je v sredo predstavila koalicijski načrt, je optimistična.
Obljubila je, da bo novi denar novi vladi omogočil, da se spopade z zaostanki pri popravilih, tako da se “omet ne bo več krušil s stropov v šoli.”
Christopher F. Schuetze je poročevalec za The Times s sedežem v Berlinu in pokriva politiko, družbo in kulturo v Nemčiji, Avstriji in Švici.
