Piše: C. R.
Odločitvi Sodišča Evropske unije in poljskega ustavnega sodišča, sprejeti med 13. in 15. julijem, nista nepomembni za nikogar na Poljskem. Zunaj Poljske premalo medijev opozarja na dejstvo, da to navzkrižje pristojnosti dejansko zadeva vse Evropejce.
Komentator časopisa Tagesspiegel na primer pravi, da “trije julijski dnevi Evropo pretresejo do temeljev”: “V zahodnem delu EU bo verjetno izbruhnila nakopičena jeza zaradi Poljske in Madžarske. Ali jih ni mogoče zavreči? Namen širitve na vzhod zagotovo ni bil, da bi uničili našo skupnost vrednot! Na vzhodu pa bodo mnogi državljani občutili zadovoljstvo.
Skrajni čas je, da nekdo pokaže moralizatorjem v Bruslju, kje so meje njihovega nadzora, in vztraja pri spoštovanju pogodbene razdelitve pristojnosti, kaj je v pristojnosti držav članic in kaj v pristojnosti EU. Na skrivaj bi morali biti zadovoljni tudi nekateri državljani na Zahodu.”
Nemški avtor nas opozarja: “Vir politične in pravne legitimnosti EU so nacionalne države. EU lahko dela na podlagi pooblastil, ki so ji jih države članice podelile z evropskimi pogodbami. Organizacija pravosodja ni del tega, prav tako ne določanje, kaj se poučuje pri spolni vzgoji in kakšno besedo imajo pri tem starši. Če EU trdi, da nima neposredne vsebinske pristojnosti, ampak lahko svoje posege izpelje iz dejstva, da mora uveljavljati evropske vrednote, kot so demokracija, pravna država in enaka obravnava, se giblje po tankem ledu.” Komentator opozarja, da je lani tudi nemško zvezno ustavno sodišče zavrnilo zamisel o samodejni prevladi evropskega prava tudi na področjih nacionalnih pristojnosti.
Ta odziv sovpada z analizo Jerzyja Kwaśniewskega, predsednika inštituta Ordo Iuris, ki na Poljskem pravi, da “gre za spor o tem, ali lahko EU poljubno širi svoje pristojnosti brez nadzora držav članic, vse do federacije ali evropske naddržave, ki bi imela moč zatreti vsakršen odpor nacionalnih parlamentov, vlad in sodišč.
Pa ne govorimo le o nezakonitem vmešavanju Unije v naš pravni sistem. Govorimo tudi o družinskem pravu, ki je v pogodbah izrecno izključeno iz pristojnosti Unije.
Vendar je Sodišče EU v zadevi Coman Romuniji naložilo, naj prizna istospolne partnerske skupnosti in posvojitve. Govorimo tudi o nedavnih grožnjah in napovedih Komisije, da bo države članice prisilila k izvajanju instrumentov o ideologiji spola. Nazadnje govorimo o tako banalnih, a ključnih vprašanjih, kot sta ogromen dolg EU in mehanizem pogojenosti, ki bi s sekundarno zakonodajo omogočil zavrnitev dostopa do sredstev EU na podlagi nejasnih in samovoljnih meril. Spor je o tem, kakšna naj bo Evropska unija in kakšna naj bo Poljska.”
To, kar velja za Poljsko, seveda velja tudi za ostalih 26 nacionalnih držav, ki sestavljajo Evropsko unijo.
Toda tudi na Poljskem so odzivi na to navzkrižje pristojnosti med Sodiščem Evropske unije in poljskim ustavnim sodiščem v veliki meri odvisni od tega, na kateri strani razprave so komentatorji: na desnosredinski večini ali konservativni oziroma nacionalistični desni opoziciji na eni strani ali na liberalni oziroma levosredinski opoziciji na drugi.
Minister za pravosodje Zbigniew Ziobro meni, da odločitev poljskega ustavnega sodišča “ščiti poljski ustavni red pred nezakonitim vmešavanjem, uzurpacijo in pravno agresijo institucij EU”.
Če se strinjamo, da lahko Sodišče Evropske unije suspendira poljska sodišča, bi lahko v prihodnosti prav tako suspendiralo predsednika republike ali parlament, meni Ziobro.
Predsednik vlade Mateusz Morawiecki ne skriva razočaranja nad ravnanjem Evropske komisije in Sodišča Evropskih skupnosti do Poljske: “Ne morem se sprijazniti z mislijo, da je Poljska obravnavana drugače ali, še huje, diskriminirana v primerjavi z zelo podobnimi pravnimi razmerami v Nemčiji ali Španiji.” Poleg tega je Morawiecki dejal, da “države članice nikjer v pogodbah niso prenesle pristojnosti za reformo sodstva”.
“Sodni polexit”?
Adam Bodnar, ki je bil ljudski pravobranilec do 15. julija, na to gleda drugače: “Še vedno smo v procesu te pravne »polexite«, ki poteka korak za korakom. Videli bomo, kam nas bo to pripeljalo, ali se bomo na neki točki zavedli, na kateri poti smo, saj niti Britanci morda niso vedeli, kako se bo vse skupaj končalo.”
Tomasz Grodzki, maršal (predsednik) senata, ki pripada Državljanski platformi (PO), dvomi v legitimnost poljskega ustavnega sodišča in meni, da se je Poljska z ratifikacijo Lizbonske pogodbe zavezala, da bo spoštovala odločitve sodišča EU, ne glede na to, kakšne so.
Donald Tusk, nekdanji predsednik Evropskega sveta, sedanji predsednik Evropske ljudske stranke in začasni predsednik levosredinske stranke PO, je prepričan, da: “EU ne zapušča Poljske, ampak Kaczyński in njegova stranka. Temu lahko učinkovito nasprotujemo le mi, Poljaki. V nasprotju s trditvami propagande stranke PiS nihče nikogar ne zadržuje v EU na silo.” Podobnega mnenja je tudi Szymon Hołownia, vodja centralistične stranke, ki je neposredna konkurentka PO, in se je na odločitev poljskega ustavnega sodišča odzval tako, da je predlagal njegovo razpustitev.
Državni sekretar za pravosodje Sebastian Kaleta pa je spomnil na izjavo Grzegorza Schetyne (PO) izpred 11 let, ko je bil še maršal (predsednik) Sejma: “Presoja prava EU na ustavnem sodišču (…) je dopustna. Dopustnost presoje sekundarnega prava EU s strani Ustavnega sodišča izhaja iz njegove sistemske vloge garanta primarnosti Ustave v sistemu pravnih virov ter organa za varstvo ustavnih pravic in svoboščin posameznikov. Glede na to, da je ustava najvišji zakon Republike Poljske, je treba dopustiti možnost preverjanja skladnosti predpisov EU z ustavo.”
Jerzy Kwaśniewski z inštituta Ordo Iuris je dejal: “V imenu ravnovesja moči in suverenosti držav članic je treba omejiti samovoljo uradnikov EU.
Eden od takšnih ukrepov je načelo pripisovanja iz Pogodbe, v skladu s katerim lahko institucije EU delujejo le v okviru pooblastil, ki so jim bila dodeljena. Vendar Sodišče EU ne more odločati o tem vprašanju, saj je samo institucija, pri kateri je treba preveriti morebitno prevzemanje pristojnosti. Zato ne more biti sodnik v svoji lastni zadevi. Ustrezno mesto za presojo sekundarne zakonodaje EU so ustavna sodišča, saj Unija izvaja svoje pristojnosti v okviru pristojnosti, ki so ji dodeljene z nacionalnimi ustavami.”
Ta članek je bil prvič objavljen na portalu VISEGRÁD POST, našem partnerju v EVROPSKEM MEDIJSKEM SODELOVANJU
