Piše: Álvaro Peñas
Metin Rhawi je švedsko-sirski politični zagovornik in zagovornik človekovih pravic, zavezan spodbujanju demokracije, sobivanja in pravičnosti za preganjane manjšine na Bližnjem vzhodu. Kot vodilni predstavnik Evropske sirske unije že dolgo dela na mednarodnem zagovorništvu sirsko-kaldejsko-asirskih kristjanov in drugih ranljivih skupnosti.
Preganjanje kristjanov je globalna kriza, od Nigerije do Sirije, a žal se zdi, da s strani vlad in medijev ne prejema pozornosti, ki si jo zasluži. Kaj menite, da je razlog za to?
Ker je veliko tega, kar se govori, le to – besede. V praksi imajo gospodarski dogovori, energetski projekti, vojaški sporazumi in strateška partnerstva veliko večjo težo kot človekove pravice. In pravice manjšin so vedno prve, ki so žrtvovane. Med zahodnimi silami obstaja tudi strah, da bi odkrito spregovorile o versko motiviranem ekstremizmu. Ne želijo »užaliti« partnerjev, ki jih potrebujejo zaradi gospodarskih ali geopolitičnih interesov.
In naj povem neprijetno resnico: številne konservativne stranke na Zahodu trdijo, da branijo kristjane na Bližnjem vzhodu – hkrati pa iščejo politične partnerje med trdovratnimi, včasih skoraj džihadističnimi muslimanskimi skupinami. To se dogaja, ker na Bližnjem vzhodu uporabljajo evropsko levo-desno ideologijo. To je temeljno nerazumevanje regije. Na Bližnjem vzhodu so akterji, ki jih dojemajo kot »konzervativne zaveznike«, pogosto prav tiste sile, ki preganjajo kristjane, Suryoye (asirske/aramske/kaldejske/sirske), Jazide in druge. Torej namesto da bi nas zaščitili, legitimizirajo tiste, ki ogrožajo naš obstoj. To je nevarna naivnost. In naj dodam še to, ker je pomembno: če bo Evropa nadaljevala po tej poti, se bodo evropski kristjani kmalu soočili z enakimi grožnjami. Ne nujno z nasiljem – ampak s počasnim erozijo demokratičnih vrednot, svoboščin in pluralizma. Ko podpirate sile, ki uničujejo demokracijo v tujini, te sile na koncu vplivajo na demokracijo doma.
Kakšen je položaj kristjanov na Bližnjem vzhodu in zlasti v Siriji?
Priča smo zgodovinskemu propadu naših skupnosti. Grožnje, sovraštvo in preganjanje se dogajajo odkrito – medtem ko oblasti, ki bi morale zaščititi svoje državljane, zamižijo na eno oko ali izmišljujejo si izgovore. Mesta, kot so Qamishli, Hassake, Homs in Aleppo – kjer kristjani živijo že več kot 2000 let – se praznijo. Grožnje prihajajo iz več smeri: džihadistične skupine, kot je ISIS, represivni režimi ter turške vojaške operacije in demografski inženiring. Hkrati mnogi zunanji akterji trdijo, da nas »ščitijo« – vendar njihova dejanja spodkopavajo samo možnost, da ostanemo v domovini.
Na severovzhodu Sirije smo skupaj z drugimi manjšinami zgradili šole, varnostne sile, lokalne uprave in izobraževanje v naših jezikih. Tudi tam velike sile naše preživetje obravnavajo kot pogajalski adut.
Politiko preganjanja kristjanov primerjate s politiko, ki jo je izvajalo Osmansko cesarstvo.
Da, ne zato, ker so dogodki enaki – ampak zato, ker je logika enaka. Metode so se spremenile, vendar sta namen in izid znana: ubijajo nas, izrivajo, utišajo in sčasoma nas ostaja vse manj.
Zavračam izraz »manjšina«. Nismo manjšina – smo avtohtoni prebivalci te regije. Ampak da, številčno gledano v naših zgodovinskih domovinah izginjamo. Seyfo 1915 [asirski genocid, ki se je zgodil med prvo svetovno vojno, predvsem med letoma 1915 in 1920 v Otomanskem cesarstvu] je bil poskus izbrisa ljudstva Suryoye, danes pa se strategija izvaja z zaplembami, milicami, prisilnim razseljevanjem in sistematičnim pritiskom. In vse to se dogaja v svetu, ki trdi, da brani človekove pravice – vendar se načela sesujejo v trenutku, ko trčijo z interesi.
Vaša lastna družina nosi to zgodovino. Zakaj je pomembno, da jo prenašate naprej?
Ker bomo sicer izginili. Skoraj vsaka družina Suryoye nosi spomine na preganjanje – od Seyfa 1915, iz Tur Abdina, iz Mosula, iz Homsa, iz Alepa, iz Khaburja. Te zgodbe niso le družinske tragedije – so politična pričevanja.
Moja babica Sikke mi je povedala, kako sta bila zaklana njena dva brata – 17 in 19 let. Njuni trupli so bili identificirani le po odsekanih glavah. Povedala je mojim bratom in sestram, meni pa je povedala, ko sem bil star pet let. Na sto tisoče nas nosi te spomine, zgodbe. To ni »kolateralna škoda«. Je posledica političnih odločitev – regionalnih in mednarodnih.
Ko Donald Trump ali evropski voditelji sprejmejo Ahmeda al-Sharaa, sirskega predsednika, za čigar glavo je bila prej razpisana nagrada v višini 10 milijonov dolarjev, kaj to pomeni za kristjane v regiji?
Popolnoma je odvisno od tega, ali simboliki sledijo zahteve in pogoji. Rokovanje in fotografiranje ne pomenijo ničesar brez verske svobode, zaščite manjšin, pravne države in resničnih varnostnih jamstev. Sicer nas uporabljajo kot okrasne simbole, medtem ko drugi odločajo o naši usodi.
Naša vprašanja ostajajo: Ali bo to izboljšalo našo varnost? Ali bomo imeli resničen vpliv na našo prihodnost? Ali bodo naši otroci ohranili svoj jezik, kulturo in zgodovino?
Mnogi sledijo logiki »sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj«. Je ta način razmišljanja velika napaka Zahoda?
Da, ker je to formula za katastrofo. Zahodne stranke iščejo »partnerje« na Bližnjem vzhodu. Zaradi lastne ideološke slepote pa na koncu krepijo fundamentaliste, sile, ki so sovražne do pravic žensk, skupine, povezane z džihadističnimi ideologijami, ali celo akterje, ki aktivno preganjajo kristjane in jazide. To je že stalo nešteto življenj.
In spet – to ima posledice za samo Evropo: ko Evropa opolnomoči protidemokratične akterje v tujini, je rezultat oslabitev demokratičnih vrednot doma. Kriza ne bo ostala »daleč stran«. Zgodovina nas uči, da se vedno vrača.
