Piše: Vančo K. Tegov
Nekaj dni pred iztekom leta se je ponudila priložnost, da skočim v geografsko bližnjo deželo na spodnji strani Save. Po videnem, zaznanem in dojetem pa – kljub času, ki je pretekel od mojega zadnjega obiska – žal ne kaže na nič dobrega, kar bi bilo dolgotrajnejše ali bolj optimistično. Vsaj za moje poznavalsko oko ne. Nekoč so ji pravili »ponosna Bosna«. Danes je kvečjemu nesrečna in žalostna.
V Banja Luki, neuradni prestolnici entitete, ki ji tamkajšnji prebivalci pravijo Republika Srbska, je več kot preveč kipov, znakov in podob, ki spominjajo na politične in medvojne (medetnične) napihnjene veličine. Te so svojo slavo pridobile na račun nekritičnega pobijanja in preganjanja drugače verujočih prebivalcev, nasilnega odvzema premoženja ter kasnejšega kriminala in tihotapstva (cigaret Ronhill) z vsemi osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Najbolj v nebo vpijoče je, da za klane, mafije in združbe – četudi jih tam imenujejo celo politične stranke – stoji banka IRBRS, ki tem ljudem daje dolgoročne kredite ali kredite »na pozabo«. Ko si enkrat v takšnih strukturah, se podrediš hierarhiji: od tovarne do velikega uvozno-izvoznega podjetja s predstavništvom vsaj v Beogradu, srednje velika podjetja, ostali iz teh krogov pa imajo vsaj lastno bencinsko črpalko.
Da jim ni uspelo ohraniti meščanske družbe in ureditve, kot je bila pred vojno, je krivda vseh, predvsem pa tistih, ki so hoteli biti večji in bogatejši od drugih – posebej zato, ker so se zgledovali po bratih Srbih čez Drino. Iz zgodovine je znano, da so Srbi čez Drino (kot etnos) vedno znali tudi iz očitnega zgodovinskega poraza ali debakla narediti epopejo in mit o neustrašnosti ter nepremagljivosti. Tudi ti bosanski Srbi (četudi neradi slišijo, da so to, kar so) so se spustili v megalomanijo, ki se kaže v spomeniku njihovim padlim borcem v »pravični« vojni za srbsko stvar. Spomenik je namenjen 23.801 padlim, ki so med drugim ropali, posiljevali, kradli, ubijali in zažigali domove nedolžnih ljudi – le zato, ker niso bili Srbi.
En del prebivalcev se je spustil v brezglavo potrošništvo, kupovanje in prodajo kitajskega ali turškega blaga, drugi pa so se umaknili na deželo. Po vaseh svojo brezperspektivnost topijo v rakiji, redijo živino in ji dajejo imena po domačih in tujih politikih – seveda nepriljubljenih. Posebej pozorni so pri imenih živali, ki so pogosto namenjene klavnemu turnusu.
Zelo zaskrbljujoče je stanje, ki subtilno tli pod površjem, zlasti na območjih Federacije, kjer so prisotni vsi »konstitutivni« narodi. V nesrečnem muzeju AVNOJ-a v Jajcu, kjer se je zadrževala večina jugo-nostalgikov (dobro polovico obiskovalcev so sestavljali Slovenci), je obiskovalce sprejel Hajrudin (ime izmišljeno, verska pripadnost pa ne). Že pri vratih je vse prisotne pozdravil s pionirskim pozdravom in stisnjeno pestjo. Kot so mi kasneje povedali njegovi poslušalci, je bil obiskovalec vojaške akademije in celo gardist. Znano je, da so pripadniki njegovega naroda v tej vojni največ izgubili – njihovo število je bilo kasneje močno zdesetkano v primerjavi s predvojnim stanjem.
Stjepan (Hrvat, ime izmišljeno) je bil pripravljen razložiti nekaj o trdnjavi nad mestom, ki jo je zgradil Hrvoje Vukčić Hrvatinić, ustanovitelj Jajca. Jajška trdnjava je bila rezidenca zadnjega bosanskega kralja Stjepana Tomaševića. Iz sedanjega časa pa je več povedal o slapovih na Plivi, ki jih kot reko seveda čislajo pri Hrvatih. O edini bosanski ženski džamiji, Esme Sultanije, nismo slišali ničesar – zanjo smo izvedeli šele od ljudi na ulici.
Jovan, ki je na območju Federacije večinoma molčal in bil manj zgovoren, je na banjaluškem ozemlju postal enciklopedično razgovoren. Ponovno je pristavil svoj pisker, ko je naneslo pogovor na agresivno in vseprisotno (po njegovem) islamsko oblačenje ter njihovo prisotnost na krajih, namenjenih vsem. Njihova invazivnost je zanj v fizičnem in vizualnem smislu neprebavljiva. Tolikšna averzija, da je posamezna opravila, ki bi jih moral opraviti sam, rajši predal muslimanu-Bošnjaku ali Hrvatu – le da se mu ni bilo treba ukvarjati s tem. Iz »higienskih razlogov«. Uradno pa jima je dal del svojega zaslužka.
O meji kot zgodbi, ki se imenuje čakanje v 26 kolonah, čeprav sta možni le dve, in čakanju najmanj 4–5 ur za prazen nič ali pa za 50 evrov v knjige in listine, ki jih ne berejo, le odprejo in poberejo manj berljivo vsebino (= evre) – morda v kakšni drugi zgodbi.
