Če tehnično izvedbo lahko ocenim kot zelo dobro, pa to še ne pomeni, da se strinjam z vsem, kar je Janez Lenarčič povedal oz. da se strinjam z vsemi njegovimi načrti in predlaganimi rešitvami. Še posebej se ne strinjam s tistim delom, kjer je govoril o problematiki migracij. Naj ob tem povem, da bo njegovo delo samo posredno povezano z migracijami.
Zaslišanje kandidatov za bodoče komisarje gre proti koncu. V naslednjem tednu se bodo pred poslanci predstavili še tisti, ki bodo zasedli najvišje položaje, torej bodoči podpredsedniki in kandidati, ki so jih morale države predlagati na novo.
Zapleti z imenovanjem predsednice komisije Ursule von der Leyen, ali bolje rečeno z neimenovanjem vodilnega kandidata stranke, ki je zmagala na evropskih volitvah, Manfreda Webra, so nakazovali, da tudi pri delitvi komisarskih mest ne bo šlo gladko.
Dokončno potrditev bodo kandidati za komisarje dobili šele na seji Evropskega parlamenta, predvidoma konec oktobra. Glasovanje poteka o celotnem paketu, torej o vseh kandidatih skupaj, ne o vsakem posamezniku. To je tudi razlog, da kandidate, ki bi lahko predstavljali nevarnost, da zaradi njih pade celotna ekipa, predsednica komisije Ursula von der Leyen, preventivno že prej umakne iz ekipe.
Dvojna merila do kandidatov
Do glasovanja morajo kandidati opraviti še nekaj formalnosti. Najpomembnejše je zaslišanje pred pristojnim odborom, kjer predstavijo splošno vizijo, glavne poudarke, ki jim bodo pri svojem delu namenili največ pozornosti in odgovarjajo na vprašanja poslancev. Še pred tem kandidata vzame v precep odbor za pravne zadeve JURI. V pristojnosti tega odbora je, da preveri ali obstaja navzkrižje interesov. Poenostavljeno rečeno, odbor preveri ali obstajajo razlogi, zaradi katerih kandidat ne bi mogel zasesti komisarskega položaja. Brez pozitivnega mnenja tega odbora ni mogoče nadaljevati postopka. Prvič doslej se je zgodilo, da je odbor JURI pokazal rdeč karton in to kar dvema kandidatoma. Romunki Rovani Plumb iz stranke S&D in Madžaru Lászlu Trócsányiju iz stranke EPP. Obstajajo tehtni pomisleki o tem, ali so pristojnosti odbora prevelike. Prav tako se zastavlja vprašanje enakih meril, po katerih naj bi člani odbora ocenjevali kandidate. Odbor namreč sestavljajo poslanci različnih političnih skupin, ki so pri svojem delu zelo politično motivirani.
Po mnenju mnogih je bil Trócsányi žrtev politične gonje proti Madžarski, medtem ko se članom odbora niso zdeli problematični nekateri drugi kandidati, recimo Macronova kandidatka Sylvie Goulard, pri kateri se je na odboru pokazalo, da ima težave s pojasnjevanjem porabe proračunskega denarja. Zaradi tega je morala odstopiti kot francoska ministrica za obrambo, na drugi strani pa je očitno dovolj dobra, da zasede mesto komisarke.
Lenarčič popravil vtis Bratuškove
Slovenski kandidat Janez Lenarčič, ki mu je bil dodeljen resor za krizno upravljanje, je zaslišanje pred poslanci opravil v sredo popoldne. Vesela sem, da je svojo nalogo opravil dobro. S tem je popravil tudi katastrofalen vtis, ki ga je pred petimi leti na zaslišanju pustila Alenka Bratušek. Tudi sama sem mislila, da se tega dogodka spominja le še malokdo, a sem se uštela. Na sestanku vodij nacionalnih delegacij, ki smo jih imeli v teh dneh zelo pogosto, so kolegi iz drugih držav kar nekajkrat izpostavili, da si ne moremo spet privoščiti situacije, kot je je zgodila na primeru slovenske kandidatke. Ob tem so gledali vame, kot da sem odgovorna za to, da se je zgodila tista blamaža. Zares nerodno in mučno je bilo ponovno pojasnjevati, kako in zakaj se je to zgodilo in iz katere stranke je bila kandidatka. Zato sem vesela, da se je slovenski kandidat dobro predstavil. Večina se namreč ne ukvarja z notranjepolitičnimi razmerji in s svojimi ocenami ostane na ravni države.
Foto: STA
Lenarčič je bil čisto nasprotje Alenke Bratušek. Po začetnih desetih minutah, ko je bila trema vendarle še prisotna, se je sprostil in na vprašanja odgovarjal zelo suvereno. Švedski kolega Tobé, ki je vodil zaslišanje, mi je po koncu le-tega dejal, da je od njunega prvega srečanja Lenarčič precej napredoval v poznavanju problematike. Videlo se je, da se je res dobro pripravil. Odgovorom se ni izmikal s splošnimi floskulami. Vsebinski del je kot izkušen diplomat dopolnil še z bruseljsko retoriko, ki jo kot vodja slovenskega predstavništva v Bruslju dobro obvlada. Piko na i je postavil z govorico rok, malce teatraličnim glasom in nepogrešljivim zaskrbljenim izrazom, ko je govoril o človeških stiskah. Brez težav je prepričal prisotne v dvorani, da je pravi človek za komisarski položaj.
Seveda mu je bilo v velik prid tudi dejstvo, da niti on osebno niti resor, ki ga bo vodil, pred zaslišanji nista veljala za kritična. Zato ni bil deležen nobenih posebnih napadov in neprijetnih vprašanj, kar se je zgodilo mnogim od njegovih kolegov, recimo Grku Schinasu, ki je moral braniti ime svojega bodočega resorja – Zaščita našega evropskega načina življenja.
Lenarčič zanika migrantsko krizo
Glede tehnične izvedbe zaslišanja me je zmotilo le to, da je odgovarjal v angleščini. Uvodna predstavitev v angleščini bi bila povsem dovolj, da pokaže znanje tujih jezikov, v nadaljevanju pa bi moral promovirati svoj materni jezik. Veliko kandidatov je govorilo celo v več jezikih, vendar vedno tudi v svojem. Jasno je, da brez znanja tujega jezika v Bruslju ni mogoče kakovostno opravljati svoje funkcije, zato znanje angleščine ni kakšna posebna odlika, ampak nujen pogoj za normalno opravljanje dela. Na sestankih, različnih srečanjih, okroglih mizah, pogajanjih in v komunikaciji med kolegi s slovenščino, švedščino ali bolgarščino res ne prideš daleč. V plenarni dvorani parlamenta in na odborih pa je tolmačenje zagotovljeno. To ni slučajno, ampak z namenom krepitve pomena ohranjanja vseh jezikov držav, ki so članice EU. Simbolika, ki se skriva za tem, je pomembna. Kaže na enakopravnost vseh članic in njihovih jezikov. Odpovedati se možnosti govoriti v maternem jeziku, kadar lahko, je nesmiselno.
Foto: STA
Bodoči komisar Lenarčič je uspešno opravil s prvo oviro, toda glavno delo ga še čaka. Njegovo uspešnost bomo namreč presojali po tem, kaj bo dejansko naredil in kakšno politično moč si bo pridobil znotraj kolegija komisarjev. Doslej se slovenski komisarji ne morejo ravno pohvaliti s tem. Resnično si želim, da pri svojem delu ne bi pozabil, iz katere države prihaja. Komisar namreč s svojim vplivom lahko marsikaj naredi za državo. Če ne drugje, se lahko o tem, kako se to počne, učimo pri sosednji Hrvaški. Ne glede na to, ali bo Janez Lenarčič kaj naredil ali ne, pa mu je že vnaprej zagotovljeno eno izmed prvih treh mest na lestvicah priljubljenosti.
Romana Tomc
