Piše: G. B.
Čeprav je Robert Golob v trenutku, ko je bil konstituiran nov sklic DZ, postal le še predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle, torej neke vrste “vršilec dolžnosti”, se še naprej predstavlja kot predsednik vlade z normalnimi pooblastili. In to celo po tistem, ko je DZ izvolil Janeza Janšo za novega predsednika vlade.
Golobova zadnja sporočila na omrežju X na profilu vlade kažejo na to, da se sploh ne meni za pravni red, očitno pa se tudi tisti, ki opravljajo s profilom vlade na X, delajo Francoze. 116. člen jasno opredeljuje, kakšna pooblastila ima predsednik vlade, ki opravlja tekoče posle. Med drugim ima velike omejitve glede kadrovanja (kar Golobova vlada ne spoštuje).
Mnogi se tudi že sprašujejo, ali bo po izvolitvi Janševe vlade Golob sploh predal oblast. Tranzicija oblasti leta 2022 je bila mirna, bo tokrat očitno drugače?
Mu je pa inteligentno odgovorila Nina Kojima, nekdanja dopisnica RTVS iz Londona:
Spoštovani, pravite, da državljani še vedno ne vemo, kdo pravzaprav ste. V tem imate, nenavadno, celo prav. Kajti za plastmi samopoveličevanja, javnih nastopov in nenehnega ustvarjanja lastne podobe ostaja vse bolj očitno predvsem eno: podoba človeka, ki je zamenjal državniško držo za predrznost, diplomacijo za vzvišenost in odgovornost za brezobzirno uveljavljanje lastnih interesov. Vodenje države, kot ga razumete vi, očitno ne pomeni služenja ljudem, temveč potrjevanje lastne pomembnosti. Kot da bi bili prepričani, da ste središče galaksije — galaksije, katere imena, ironično, morda niti sami ne poznate. Vaša politična drža ni izraz moči, temveč narcisoidnosti; ni znamenje odločnosti, temveč prepotentnosti; ni dokaz vizije, temveč trdovratnega vztrajanja pri lastni zmoti. Pod vašo oblastjo ni usihala le politična kultura, temveč tudi zaupanje. Uničevali ste tisto, kar bi morali varovati: diplomacijo, ki zahteva mero in spoštovanje; kulturo, ki potrebuje širino duha; gospodarstvo, ki ne prenese praznih besed in neskončnega samohvalisanja. Veliko ste govorili. O sebi, o svojih namenih, o svojih domnevnih dosežkih. Toda za vašimi besedami je ostajalo vse več praznine in vse več razdejanja. Veliko hrupa, veliko samovšečnosti — in premalo dostojanstva. Posebej boleče ostaja vaš odnos do novinarjev- tistih, ki ste jih označevali z janšisti. Kdaj se nam boste opravičili? Kdaj boste priznali škodo, ki je nastala zaradi vaše arogance, zaradi vašega prezira; “RTV bom očistil janšizma” , z muko je bilo gledati vaš obraz na TV, kjer sem delala; mastne lase in toliko sovraštva do ljudi, ki jih sploh ne poznate. Gnusno, da sedaj zlorabljate uboge Palestince! Sram vas je lahko, zanje niste naredili nič, se pa lepo sliši; kaj pa nesrečniki v Sudanu, Jemnu-ah za vas niso pomeni. Ko muslimani morijo muslimane, je za vas vse ok. In vendar je v vsem tem nekaj tolažilnega. Narod vas je sčasoma prepoznal. Ne kot velikega voditelja, ne kot državnika, temveč kot to, kar ste se ves čas trudili prikriti: kot političnega prevaranta, ujetega v lastni odsev. Morda boste kmalu odšli na počitnice z gospodom Emmanuel Macronom, če vas ta še pozna?. Morda boste še nekaj dni uživali v iluziji lastne zgodovinske pomembnosti. Toda politika je neizprosna do tistih, ki zamenjajo spoštovanje za strah in avtoriteto za napuh. Čez teden dni se vas morda res ne bo spomnil nihče. In morda bo prav to vaše najnatančnejše politično zapuščino: veliko besed, veliko uničenja, veliko brezobzirnosti — in nato tišina.
