Pišeta: Bogdan Sajovic, Andrej Sekulović
Spletni velikani so »izbrisali« ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Izključevanje in ustvarjanje »neoseb« spominja na Orwellov roman 1984. Hinavščina privilegiranih spletnih velikanov. Strahovlada na spletnih omrežjih. Svetovni politiki šokirani nad internetno cenzuro Trumpa.
Novo leto se je komaj dobro začelo in že smo doživeli šokanten precedens, ko so spletna podjetja izbrisala s spleta ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Na milijone nasprotnikov in sovražnikov predsednika Trumpa je od navdušenja nad to potezo tehnoloških velikanov (Big Tech) v preteklih dneh doživljalo pravo ekstazo, tisti z inteligenčnim kvocientom nad devetdeset pa s(m)o upravičeno zaskrbljeni. Če obstaja neka sila, ki lahko − še več, ki se čuti tako močna in nedotakljiva, da to celo javno naredi − preprosto cenzurira ameriškega predsednika, ker ji ni po volji, kaj potem pričakujemo navadni smrtniki? V dandanašnji informacijski dobi je splet postal tako pripomoček v poslu je vir informacij in prostor za druženje. Že nekaj let je velja rek: Če te ni na spletu, ne obstajaš. In tako smo prišli v Orwellovo 1984, ko je Veliki brat disidente (t. i. miselne zločince) izbrisal iz družbe, jih napravil za »neosebe«, za neobstoječe. Big Tech je tako postal novodobni Veliki brat, nekdo, ki lahko vohlja za morebitnimi nasprotniki, jih potem izbriše in pri tem se na ustavi niti pred predsednikom ZDA, ki naj bi bil najmočnejši človek na planetu.
Hinavščina spletnih velikanov
Trumpovi nasprotniki, ki praviloma pripadajo levo liberalnemu političnemu spektru, branijo izbris Trumpa, češ da gre za zasebna podjetja, ki si lahko sama izbirajo stranke. No, prav ti so bili najglasnejši v obsojanju slaščičarja, ki je odklonil izdelavo poročne torte homoseksualnemu paru. Na desnici se seveda strinjamo s pravico podjetja, da se samo odloča, s kom bo poslovalo in s kom ne, vendar naj bo potem ta pravica absolutna. Kar pa se spletnih velikanov tiče, obstaja še ena »malenkost«, ki jo morda njihovi zagovorniki ne poznajo. Big Tech so sicer res zasebna podjetja, vendar so se na začetku razglasila za javne platforme, na katerih lahko vsakdo svobodno in nediskriminirano objavlja, karkoli hoče. In ker lahko zlasti v ZDA vsakdo toži tudi podeželski glasnik za nekaj, kar je bilo objavljeno v pismih bralcev, so spletni velikani na začetku svojega delovanja dejali, da bodo imeli zato problem, saj bi morali določene objave brisati (in s tem ne bi bili več vse vključujoči), sploh pa naj bi bilo brisanje objav tako rekoč tehnično nemogoče. Zaradi tega so si pridobili poseben privilegij, in sicer, da jih ni mogoče tožiti za vsebino, ki je objavljena na njihovih spletnih straneh. S tem so si prihranili na stotine milijonov v obliki sodnih stroškov in potencialnih glob. S svojo odprtostjo so si pridobili stotine milijonov uporabnikov in postali zanimivi za oglaševalce, kar jim je prineslo milijarde. Za nameček pa so kot podjetja »v službi javnosti« lahko uporabljali javno informacijsko infrastrukturo tako rekoč zastonj. Zdaj pa bi želeli spreminjati pravila igre in so začeli cenzurirati uporabnike, čeprav so nekoč trdili, da to »tehnično ni izvedljivo«. Privilegiju, da jih ni mogoče tožiti, se seveda niso odrekli.
Spletna strahovlada
Trump sicer ni prvi, ki so ga »ukinili« na spletnih omrežjih, je samo najbolj znan primer, čeprav v preteklih letih ni manjkalo nekaterih drugih znanih osebnosti na politični desnici – to so bili Alex Jones, Katie Hopkins, Milo Yiannopoulos ali Tommy Robinson −, ki so jih ukinili na spletnih omrežjih. In seveda so še mnogi manj znani ali neznani uporabniki z desnega političnega pola, ki jih je doletela enaka usoda. Gre za pravo kulturo izključevanja (Cancel Culture), pred katero je na prelomu stoletja svaril že pokojni pisatelj Michael Crichton in jo poimenoval strahovlada. Crichton je dejal, da je nastal »medijsko-pravniški kompleks«, ki je ugrabil varstvo okolja in širi histerijo, da bi si nagrabil bogastvo in moč, pri tem pa uvaja strahovlado, v kateri uničujejo vse »sovražnike«, se pravi tiste, ki ne pihajo z njimi v isti rog. Ta kompleks je medtem razširil svoj repertoar tudi na migrante, manjšine, LGBT, »sistemski rasizem« … in uzurpiral tudi splet. Vzpostavil je pravo vojsko »spletnih aktivistov«, večinoma gre za zaposlene na različnih vladnih, akademskih in NVO sinekurah, za študente in »iščočo se mladino«, ki imajo na razpolago zadosti časa, da vohljajo po spletu in iščejo »sovražnike«, vse tiste torej, ki si drznejo podvomiti o dogmah, ki jih razglaša »medijsko-pravniški kompleks«. In ko »zločinca« odkrijejo, se sproži pogrom ne le proti njemu, ampak tudi proti njegovi družini, poslovnim partnerjem, delodajalcem. Le-ti se praviloma zaradi pogroma »podelajo« in z ožigosanim prekinejo vse odnose, sledi seveda tudi izbris s socialnih omrežij, popolna poslovna in socialna izključitev »zločinca« torej iz družbe, kar je tako »kazen« kot tudi opozorilo vsem potencialnim »miselnim zločincem«. Podobno se zdaj dogaja tudi s Trumpom. Niso ga samo izbrisali s socialnih omrežij, zaradi pritiska mnogi njegovi poslovni partnerji, celo banke, s katerimi je posloval desetletja dolgo, prekinjajo sodelovanje in se skrivajo v mišje luknje. Vendar pa so morda z napadom na Trumpa tehnološki velikani nekoliko prenapeli mišice. Trump ima ne nazadnje 74.2016.000 volivcev in njihov povratni udarec zna biti premočan tudi za Big Tech.
Svetovni politiki šokirani
Potem ko sta spletna velikana Twitter in Facebook zaradi domnevnega »spodbujanja in širjenja nasilja« Donaldu Trumpu najprej blokirala in zatem dokončno ugasnila račun, so se oglasili tudi drugi politiki in voditelji. Pri tem je zanimivo, da so bili do odločitve družbenega omrežja vsi večinoma kritični, tudi tisti, ki se ne strinjajo s Trumpovo politiko. Nemška kanclerka Angela Merkel, ki sicer s sprejemanjem beguncev in z odpiranjem vrat množičnim migracijam vodi politiko precej nasprotno od Trumpove, je izrazila skrbi glede odločitve Twitterja, saj se ji zdi problematična. Njen predstavnik je za javnost dejal, da je »pravica do svobode govora temeljnega pomena«. Dodal je, da ima po mnenju nemške kanclerke Twitter sicer vso pravico označiti Trumpove objave za »netočne«, kar je postala praksa predvsem pri čivkih o tem, kako so demokrati ukradli volitve, da pa po drugi strani odločitev o popolni prepovedi objavljanja in izbrisu računa vzbuja skrbi glede pravice do svobode govora, ki naj bi jo lahko omejeval le zakon in ne zasebna podjetja. Predsednik vlade Velike Britanije Boris Johnson je bil prav tako kritičen do prepovedi Trumpovih objav na družbenih omrežjih. Rekel je, da imajo spletna podjetja družbenih omrežij sicer pravico določati pravila skupnosti na njihovih platformah, da pa morajo tudi odgovarjati glede tega, kako ta pravila uveljavljajo. V Franciji je prepoved komentiral minister za Evropo in zunanje zadeve Clement Beaune, ki je bil »šokiran« ob tem, da lahko zasebno podjetje sprejema tako pomembne odločitve. »O teh stvareh bi morali odločati državljani in ne direktorji podjetij,« je rekel. Pridružil se mu je tudi francoski finančni minister Bruno Le Marie, ki je mnenja, da bi za urejanje teh stvari morala biti pristojna država, ne pa »digitalni oligarhi«. Zelo kritičen do družbenih omrežij je bil tudi mehiški predsednik Andres Manuel Lopez Obrador, ki je izjavil, da je to, da lahko zasebna podjetja cenzurirajo drugačna mnenja, zelo slab znak. »Nerad vidim, da je kdo cenzuriran ali pa da se mu odvzame pravica do objavljanja na Twitterju ali na Facebooku. S tem se ne strinjam in tega nikakor ne sprejemam,« je dejal za javnost, pri tem pa dodal, da ga vse skupaj spominja na inkvizicijo. Sin brazilskega predsednika in brazilski kongresnik Eduardo Bolsonaro pa je svojo podporo Trumpu izkazal tako, da je svojo profilno sliko na Twitterju zamenjal s sliko Trumpa. Prepoved in izbris računa pa je označil za »umor svobode izražanja«. Pri tem se sprašuje, zakaj je Twitter izbrisal Trumpov račun, ne pa tudi računa »avtoritarnega« voditelja Venezuele Nicolasa Madura. Oglasil se je tudi glavni voditelj ruske opozicije Aleksej Navalni in spletnega velikana obtožil »nesprejemljivega cenzuriranja«.
Ekstaza hollywoodskih omejencev
Nasprotno od tega so znane osebnosti iz Hollywooda in iz zabaviščne industrije Trumpov izgon iz družbenih omrežij predvsem pozdravljale. To je bilo seveda pričakovano, saj sta tako Hollywood kot zabavna industrija prepojena s kulturnim marksizmom in z levičarskimi dogmami, kar je seveda razvidno tudi iz sodobnih filmov in nadaljevank. Tako je temnopolta igralka Whoopi Goldberg na Twitterju čivknila »končno!«, prepovedi pa se je razveselil tudi judovsko-britanski zabavljač in igralec Sacha Baron Cohen, bolj znan v vlogi Borata, ki je že pred tem javno pozival družbena omrežja, da Trumpu prepovejo objavljanje. Poleg mnogih drugih igralcev in igralk, ki so se razveselili prepovedi, pa ima Trump med znanimi osebnostmi tudi več odprtih podpornikov. Mednje spadajo predvsem igralci Jon Voight, James Woods, Kevin Sorbo, Stephen Baldwin, glasbenik Kid Rock in drugi.
Kultura izključevanja je spletna verzija drhali
Kljub prevladujočim vplivom kulturnega marksizma pa se v Hollywoodu najdejo tudi taki, ki ne spadajo nujno med podpornike Trumpa, so pa kritiki vse bolj totalitarne politične korektnosti, katere posledica je prav izbris Trumpa z družbenih omrežij. Britanski igralec Rowan Atkinson, najbolj znan kot Mr. Bean, je tako pred kratkim javno kritiziral t. i. kulturo izključevanja in označil to manifestacijo politične korektnosti za »spletno verzijo drhali, ki po ulicah išče nekoga, da bi ga zažgala na grmadi«. Ameriški igralec Clint Eastwood, ki je naklonjen Trumpu, je prav tako že pred časom kritiziral politično korektnost rekoč, da morajo danes vsi paziti, da ne bi koga užalili, ter Trumpa pohvalil kot človeka, »ki pove to, kar misli«. Veteran britanskih komedij John Cleese je kritiziral politično korektnost, ki naj bi »dušila ustvarjalnost«. Pisateljica J. K. Rowling, ki je sicer velika podpornica množičnih migracij in gibanja LGBT, pa se je v preteklosti znašla v nemilosti svojih ideoloških zaveznikov, ko je ob neki priložnosti čivknila, da pravzaprav obstajata le dva spola. Politična korektnost, katere vse bolj totalitaren karakter se kaže v cenzuri desnih gibanj in sedaj tudi v cenzuri Donalda Trumpa, je pripravljena žrtvovati in napadati tudi lastne podpornike, če se kdaj pregrešijo.
