Piše: Bogdan Sajovic
V prvem krogu nemška vlada ni dobila zadosti glasov, šele v drugo jo je parlament potrdil. Nezadovoljstvo v CDU zaradi sklenjene koalicijske pogodbe. Kancler Merz ne dvori le socialistom, ampak tudi skrajni levici.
Pol leta po razpadu nemške »semaforske« (rdeče-rumeno-zelene) vlade je Nemčija končno dobila novo vlado pod vodstvom krščanskega demokrata Friedricha Merza.
Rezultat predčasnih volitev
Vmes so bile konec februarja v Nemčiji predčasne parlamentarne volitve, na katerih je razpadla koalicija doživela pravi polom. Rumenim, tj. liberalcem FDP, se sploh ni uspelo prebiti v nov sklic parlamenta, rdeča SDP in Zeleni pa so izgubili vsaka dobro tretjino sedežev. Na prvo mesto se je zavihtela krščanskodemokratska zveza CDU/CSU, na drugo mesto pa z velikim povečanjem števila sedežev desna Alternativa za Nemčijo (AfD). V parlament se je prebila še levica, ki je osvojila dobro tretjino sedežev več kot pred štirimi leti, v Bundestagu pa je še en poslanec SSW, ki predstavlja dansko in frizijsko manjšino na skrajnem severu Nemčije.
Po volitvah je kandidat za mandatarja postal Friedrich Merz, kar je bila zanj vrnitev v velikem slogu. Merz je namreč veljal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja za vzhajajočo zvezdo nemške politike, njegova kariera pa je zastala, ko je izgubil notranje boje za prevlado v stranki proti Angeli Merkel. Nekaj časa jo je skušal še spodnesti, ko pa mu je spodletelo tudi to, je zapustil aktivno politiko in se vrnil k svojemu osnovnemu poklicu, to je v finančno pravo. Po uspehu v finančnem svetu se je po odhodu Merklove spet vrnil v aktivno politiko in uspelo mu je zasesti položaj voditelja CDU. Kot vodja najmočnejše stranke v parlamentu po letošnjih volitvah je tako postal kandidat za mandatarja.
Popuščanje socialistom
Ker nobena stranka ni dosegla absolutne večine, so bila potrebna koalicijska pogajanja. Merz je že takoj v začetku izključil sodelovanje z drugo uvrščeno AfD, saj so se vse nemške stranke pod pritiskom globalistov obvezale, da z AfD ne bodo sodelovale. Odpisal je tudi sodelovanje z levico, saj resolucija CDU takšno sodelovanje zavrača. Merz se je tako poleg sestrske stranke CSU, ki obvladuje Bavarsko in skupaj s CDU tvori »Unijo«, se pravi skupni nastop na volitvah in v parlamentu, moral povezati z eno od poraženih strank semaforske koalicije. Pravzaprav je edina opcija ostala SPD, saj Zeleni nimajo zadosti sedežev za večinsko črno-zeleno koalicijo.
Merz se je torej lotil koalicijskih pogajanj s socialisti na precejšnjo nejevoljo dobršnega dela volivcev, ki menijo, da je rezultat februarskih volitev dal jasno vedeti, da si volivci socialistov ne želijo več v vladi. Še več negodovanja, in to tudi v sami stranki CDU, pa so prinesle novice s koalicijskih pogajanj, po katerih Merz zelo popušča izsiljevanju socialistov. Ti so seveda jasno doumeli, da je Merz v škripcih, saj če z AfD koalicije ne sme in noče skleniti, bo moral dati SPD, karkoli bo ta zahtevala, če hoče dobiti dovolj glasov za potrditev mandatarstva in s tem izpolniti svoj življenjski cilj.
SPD je na koalicijskih pogajanjih izsilila veliko več, kot bi ji pripadlo po februarskem volilnem polomu. Dobili so enako število ministrstev kot CDU, vsaka stranka je dobila po sedem ministrstev, CSU pa je dobila tri. Za nameček se je Merz še obvezal, da bo opustil mnoge obljube iz volilnega manifesta, v katerem je napovedoval reforme predvsem glede migrantske politike, zelene agende, reindustrializacije, oboroževanja in prebujenskih norosti, oziroma da bodo glede teh reform potekala dogovarjanja glede vsake teme posebej. To pomeni, da bodo v najboljšem primeru sprejete navidezne, razvodenele reforme, če bo sploh do njih prišlo.
Šok v parlamentu
Po dvomesečnih pogajanjih je bila koalicijska pogodba sklenjena in 6. maja je parlament glasoval o potrditvi premierskega mandata. Sledil je šok, saj koalicija ni dobila potrebnih 316 glasov v parlamentu, ki pomenijo večino, čeprav ima koalicija skupaj 328 poslancev. V tem prvem krogu je za Merza glasovalo 310 poslancev Bundestaga, 307 jih je bilo proti, devet poslancev ni oddalo glasovnice, eden je oddal neveljavno glasovnico, treh poslancev pa ni bilo v dvorani.
To je bil prvi primer v nemški zgodovini, da mandatar po sklenjenem koalicijskem dogovoru v prvem krogu ni dobil potrebne večine glasov. Merz je bil po glasovanju šokiran in ponižan, še posebej ko so iz SPD zagotovili, da so vsi njihovi poslanci bili navzoči in so glasovali v podporo Merzu. To je pomenilo, da so Merza spodnesli v prvem krogu poslanci njegove lastne stranke. To je seveda jasen znak, da v CDU vre od nezadovoljstva tudi v vrhovih stranke in ne le med članstvom.
Pri Zelenih so izrazili nezadovoljstvo nad Merzovim neuspehom in zaskrbljenost glede politične stabilnosti v Nemčiji, medtem ko so bili pri levici nad izidom prvega kroga presenečeni. Toliko bolj pa so bili navdušeni nad izidom v AfD. Sporočili so, da je glasovanje dokaz, da je vladna koalicija sestavljena na šibkih temeljih, pozvali k razpustitvi parlamenta in novim parlamentarnim volitvam. Mimogrede, Merzovo koalicijsko dogovarjanje s SPD je stranko CDU stalo štiri odstotne točke na anketah, za toliko pa je zrasla podpora AfD in zdaj sta stranki poravnani na prvem mestu, če bi prišlo do novih volitev.
Dvorjenje skrajni levici
Po glasovanju so se vsi šokirani, razočarani in zaskrbljeni zedinili, da bo drugo glasovanje še isti dan, za kar je bilo potrebno dvetretjinsko soglasje parlamenta, kar se je tudi zgodilo. Vendar je bil za to soglasje potreben tudi dogovor z levico, kar je kršitev zaveze CDU iz leta 2018, ki vsakršno dogovarjanje z Levico prepoveduje. A očitno sila kola lomi in dogovor je bil sklenjen in noben medij ni pri tem kričal, da gre za »kontroverzen dogovor«, kar so poudarjali, ko je pred pol leta AfD s svojimi glasovi CDU pomagala propadajoči semaforski koaliciji preprečiti, da v zadnjih vzdihljajih še spravi skozi parlament proračun za leto 2025.
No, v drugem krogu so v CDU očitno gledali svojim poslancem pod prste in za vlado je glasovalo 325 poslancev, trije so oddali neveljavne glasovnice, proti je bilo 289 poslancev, ducat jih glasovnic ni oddalo, eden pa je bil odsoten.
Merzova koalicijska barka je torej zaplula, a po vsem sodeč z veliko nezadovoljstva v lastnih vrstah, zaradi česar je moral iskati pomoč celo pri levici. A to še ni vse, iz Merzovega kroga prihajajo informacije, da je Merz pripravljen preklicati resolucijo, ki izključuje sodelovanje z levico. To niti ni presenečenje, saj na deželni ravni v Turingiji CDU tvori koalicijo z BSW, ki je še bolj levo od levice in s tem preprečujeta AfD prevzem vlade v Turingiji.
Eden ključnih očitkov, s katerim CDU upravičuje nesodelovanje z AfD, je ta, da je AfD proputinistična stranka. No, na nedavni paradi v Moskvi, ki je bila neformalni zbor svetovnih putnistov, AfD ni bilo. Sta pa bili delegaciji tako levice kot tudi BSW. Bo ob tem Merz načelno reagiral in odločno zavrnil vsakršno sodelovanje z levico in BSW? Pustimo se presenetiti.
