19.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 maja, 2024

Je bil kratkotrajni puč v Rusiji uvod v razpad Ruske federacije?

Piše: Mitja Iršič

Sobotni puč Jevgenija Prigožina in njegovih gangsterjev Wagner ima potencial, da kljub vsemu dolgoročno zamaje temelje Ruske federacije. Vladimir Putin je izgubil svojo največjo prednost, ki jo je imel pred klovnovsko opozicijo, ki jo je sam postavil kot nekakšen privid demokracije: izgubil je avtoriteto in status polbožanstva. Brez tega noben diktator na svetu dolgoročno ne more ostati na oblasti.

Ko so plačanci Wagner še marširali proti Moskvi in je v krogih obrambnih struktur v mestu in državi vladala popolna panika, je Putin nastopil pred kamerami s smrtnim strahom v očeh. Gotovo je vedel kako enostavno so odpadniki prevzeli milijonske Rostov, Voronež, nato že Volgograd … Ko se je v Turčiji odvijal neuspeli puč, je na ulice prišlo cel kup podpornikov predsednika Recepa Erdogana.

V soboto v nobenem posnetkov vojaške okupacije milijonskih mest nismo zaznali Putinovih podpornikov, ki bi proti tankom marširali z njegovo podobo. Še več, ljudje so pozdravljali plačane morilce v tankih, ki jih je pripeljal Prigožin. In ko so ti po Prigožinovem dogovoru z Lukašenkom odšli, so pučiste objemali, se z njimi rokovali, se slikali. Eden od vojakov je streljal v zrak, ko so se umikali, in ljudje so zraven vriskali od veselja. Ko je prišla nazaj lokalna policija, ki se je pred tem poskrila, so jo ljudje izžvižgali in jih zmerjali z izdajalci.

Prebivalci Rostova so pozdravljali Wagnerjeve plačance.

Reakcijo ljudi lahko razumemo skozi prizmo dveh resničnosti:

  1. T. i. “ruski svet” nima nič skupnega z evropskimi in zahodnimi vrednotami. Gre za povsem drug način obstoja družbe; svet divjaštva, brutalnosti in čaščenja fizične premoči, ki se je razvijal neodvisno od evropskega (neenakomernega) pohoda proti družbi sočutja in spoštovanja človekovih pravic. V resnici je to svet, ki je obstajal tisočletja oz. od kar obstajamo kot vrsta, dokler zahodna Evropa in judeokrščanska kultura nista ponudila alternative, ki jo danes kopira zahodni del sveta. Ruski svet se ni priklopil na ta trend. Babice, delavci, peki, predpubertetniki, študenti z nahrbtniki na ramenih … vsi so v en glas vpili v podporo ruski različici Islamske države, ki je v preteklosti izvajala naklepne zločine proti človeštvu in nič krive ljudi mučila ter ubijala na grozljivo nasilne načine. Nazadnje je skupina pobila 100 civilistov Malija in jih zagrebla v neoznačene grobove, po spletu pa še vedno krožijo posnetki, kako je s kladivi drobila kosti sirskim mladeničem, ki so bežali pred njihovimi enotami. Tega si Rusija želi. To Rusija pozdravlja. Brutalnost, nadvlado, krutost, strahospoštovanje …
  2. V soboto so ti isti Rusi videli dve sliki. Odločnega Prigožina, ki je napovedoval marš na Moskvo, medtem ko so njegovi borci z neba klatili ruske zrakoplove in prodirali vedno globlje v državo. In Putina, ki je bil najprej tiho, nato se je pojavil v posnetku vidno vznemirjen s smrtnim strahom v očeh. Povsem irelevantno je, kakšen dogovor je Prigožin sklenil z Lukašenkom in zakaj se je umaknil ter celo kakšni so bili njegovi resnični cilji. Rusi so videli Putina prestrašenega in zbegane silovike v Rusiji, ki so bežali na vse strani. Videli so, da je cesar gol. Še bolj se je to potrdilo, ko je Putin pučiste označil za izdajalce in sprožil postopek, s katerim bi Prigožina obtožili veleizdaje. Nekaj ur kasneje pa je na vse pozabil. Pučiste pomilostil, Prigožinu dovolil, da odide. O tem se sploh ne bo več govorilo in Putina sploh ni bilo več pred TV zasloni. Prigožinovi gangsterji so morili ruske vojake – zdaj pa se ne bo nič zgodilo. Še več, Prigožin bo lahko odjahal proti sončnemu zahodu v Belorusiji. S tem je mit o polbožanstvu iz Kremlja končan. Stalin se je zavedal – če bi pokazal šibkost, bi čez nekaj let visel na vislicah. Upravljanje z rusko kontinuiteto po letu 1917 je tako kot preživeti v zaporu – pokazati moraš ekstremno brutalnost, odločnost in popolno odsotnost empatije. Take ruski narod – ki ga je mentalno pomembno zaznamovala Mongolska Zlata Horda – spoštuje in se jih boji. Včeraj je postalo jasno: Vladimir Putin je izgubil primat nad strahospoštovanjem v državi. Ko se je Prigožin odpeljal s prizorišča svojega nesojenega puča  – v posmeh ruski državi, ki je izgubila 12 pilotov – so ga ljudje pozdravljali. Človeka, ki najbolj uživa, ko gleda posnetke usmrtitev s kladivom pri živemu telesu.

Kaj se bo zgodilo zdaj?
Kratkoročno najbrž nič. Dolgoročno pa federacija, ki je zgrajena na strahu, brez brutalnosti režima ne more preživeti, če so ljudje (pa tudi lokalni guvernerji regij) videli posnetek na smrt prestrašenega voditelja, ki je odletel v St. Petersburg (kar je potrdila tiskovna agencija TASS, tiskovni predstavnik predsednika Peskov pa zanikal). Rusija je “zapor”, kjer preživijo najbolj brutalne ribe. Siloviki, zbrani v FSO in FSB, pa so včeraj videli, da Putin ni najbrutalnejša riba oz. da ga vsaj ljudje več ne dojemajo kot takega. Zato bodo morali po hitrem postopku najti zamenjavo, drugače bodo lokalni voditelji pokrajin v času, ko je ruska vojska izžeta, demoralizirana in tehnološko načeta, hitro ugotovili, da si Kremelj v tem trenutku ne more privoščiti 10 čečenskih front poleg vzdrževanja vojne v Ukrajini. Zato bi znala biti včerajšnja avantura (ironično tudi, če bi nastala z vedenjem določenih krogov znotraj Kremlja) zgodovinski začetek konca stoletnega boljševiškega imperija.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine