Piše: C. R.
Na nedavnem obisku papeža Leona XIV. v Turčiji je nastala tudi skupna izjava papeža in carigrajskega patriarha Bartolomeja ob 1700. obletnici nicejskega koncila.
»Zavedajoč se, da krščanska edinost ni samo rezultat človeških prizadevanj, temveč dar, ki prihaja od zgoraj, vabimo vse člane naših Cerkva – duhovnike, menihe, posvečene osebe in laike –, da si goreče prizadevajo za izpolnitev molitve, ki jo je Jezus Kristus naslovil na Očeta: »Da bodo vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi … da bo svet veroval« (Jn 17,21),« sta v uvodu zapisala papež in patriarh.
Nicejski koncil združuje razdeljene kristjane
Kot sta spomnila, je bil nicejski koncil leta 325 previdnostni dogodek edinosti. Veroizpoved, ki jo je izrazil koncil, povezuje tako katoličane kot pravoslavne kristjane. »To je odrešujoča vera v osebo Božjega Sina, pravega Boga od pravega Boga, enega bistva z Očetom, ki se je za nas in naše odrešenje učlovečil in prebival med nami, bil križan, umrl in bil pokopan, tretji dan vstal od mrtvih, se povzpel v nebesa in bo spet prišel sodit žive in mrtve. S prihodom Božjega Sina smo uvedeni v skrivnost Svete Trojice – Očeta, Sina in Svetega Duha – in smo povabljeni, da v in po Kristusovi osebi postanemo otroci Očeta in sodediči s Kristusom po milosti Svetega Duha. Obdarjeni s to skupno izpovedjo se lahko z medsebojnim spoštovanjem soočimo z našimi skupnimi izzivi pričevanja o veri, izraženimi v Niceji, in skupaj delamo za konkretne rešitve z iskrenim upanjem.«
Papež Leon XIV. in patriarh Bartolomej sta tudi spomnila, da je prvi nicejski koncil določil merila za določitev datuma velike noči, skupnega za vse kristjane. »Hvaležni smo Božji previdnosti, da je letos ves krščanski svet praznoval veliko noč na isti dan. Naša skupna želja je nadaljevati proces iskanja mogoče rešitve za skupno praznovanje praznika praznikov vsako leto.«
Pomembni koraki k edinosti
Letos mineva tudi 60 let od zgodovinske skupne izjave naših častitljivih predhodnikov, papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagore, ki je odpravila izmenjavo ekskomunikacij iz leta 1054. »Zahvaljujemo se Bogu, da je to preroško dejanje spodbudilo naše Cerkve, da so nadaljevale »v duhu zaupanja, spoštovanja in medsebojne ljubezni dialog, ki bo z Božjo pomočjo vodil k vnovičnemu skupnemu življenju za večje dobro duš in prihod Božjega kraljestva v tistem polnem občestvu vere, bratske elegance in zakramentalnega življenja, ki je obstajalo med njimi v prvih tisoč letih življenja Cerkve« (Skupna izjava papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagore, 7. december 1965). Hkrati spodbujamo tiste, ki še vedno oklevajo s kakršno koli obliko dialoga, naj prisluhnejo, kaj Duh govori Cerkvam (prim. Raz 2,29), ki nas v sedanjih zgodovinskih okoliščinah spodbuja, da svetu predstavimo obnovljeno pričevanje miru, sprave in edinosti.«
Proti nasilju v imenu vere
»Cilj krščanske enotnosti vključuje cilj, da na temeljen in življenje darujoč način pripomorejo k miru med vsemi ljudstvi. Skupaj goreče dvigujemo glasove in prosimo Božji dar miru za naš svet. Žal v mnogih regijah našega sveta konflikti in nasilje še naprej uničujejo življenja toliko ljudi. Pozivamo tiste, ki nosijo civilno in politično odgovornost, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da se tragedija vojne takoj konča, in prosimo vse ljudi dobre volje, da podprejo našo prošnjo,« sta še zapisala. In dodala: »Še posebej zavračamo kakršno koli uporabo religije in božjega imena za opravičevanje nasilja. Verjamemo, da je pristen medverski dialog, ki še zdaleč ni vzrok za sinkretizem in zmedo, bistvenega pomena za sobivanje ljudstev različnih tradicij in kultur. Zavedajoč se 60. obletnice deklaracije Nostra Aetate spodbujamo vse moške in ženske dobre volje, naj sodelujejo pri izgradnji bolj pravičnega in spodbudnega sveta ter naj skrbijo za stvarstvo, ki nam ga je zaupal Bog. Le tako lahko človeška družina premaga brezbrižnost, željo po prevladi, pohlep po dobičku in ksenofobijo.«
»Čeprav smo globoko zaskrbljeni zaradi trenutnih mednarodnih razmer, ne izgubljamo upanja. Bog ne bo zapustil človeštva. Oče je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi nas odrešil, in Božji Sin, naš Gospod Jezus Kristus, nam je podelil Svetega Duha, da bi nas naredil deležne njegovega božanskega življenja, ohranjal in varoval svetost človeške osebe. Po Svetem Duhu vemo in doživljamo, da je Bog z nami. Zato v svoji molitvi zaupamo Bogu vsakega človeka, še posebej tistega v stiski, tistega, ki trpi lakoto, osamljenost ali bolezen. Na vsakega člana človeške družine prosimo vso milost in blagoslov, da bi se »njihova srca, povezana v ljubezni, opogumila k vsemu bogastvu trdnega razumevanja in spoznanja Božje skrivnosti, ki je naš Gospod Jezus Kristus (Kol 2,2).«
