Piše: Lucija Kavčič
»Opazila sem, da obstajajo slovenske in ukrajinske ljudske pesmi s presenetljivo podobnimi zgodbami ali melodijami,« je v intervjuju za Demokracijo med drugim povedala Katerina Jurčuk z umetniškim imenom Yokodo. Kmalu bo izdala nov album skladb in ga predstavila na koncertu, ki ga bo preko spleta (online) mogoče spremljati tudi v Sloveniji.
Katerina Jurčuk z umetniškim imenom Yokodo je bila rojena 2. septembra 1984 v mestu Kijiv. Je ukrajinska poppevka ter glasbena in kulturna ustvarjalka. Je tudi soustanoviteljica kijivskega snemalnega studia Britrecords, ki je znan po sodelovanju s številnimi znanimi ukrajinskimi glasbeniki. Pred začetkom obsežne ruske invazije na Ukrajino je Katerina Jurčuk aktivno delovala na profesionalnem umetniškem področju – tako kot samostojna izvajalka kot tudi kot studijska glasbenica pri številnih snemanjih v studiu Britrecords. Je mama dveh otrok. Ko je Rusija Ukrajino v začetku leta 2022 napadla v polnem obsegu, se je Katerina umaknila iz Ukrajine v Slovenijo, kjer se je povezala s slovenskimi glasbeniki in imela koncerte, nato pa se je leta 2024 vrnila v domovino. Od tedaj nastopa z otroškim projektom »Yokodoška« in intenzivno pripravlja izid svojega novega albuma »EP Yokodo: Spomini na prihodnost«.
Vaš novi mini glasbeni album bo kmalu izšel − povejte mi nekaj o tem, kako so nastale pesmi in glasba zanje? Kaj je bil navdih?
Album se imenuje »EP Yokodo: Spomini na prihodnost« in bo v polni obliki izšel 14. septembra. Zelo sem hvaležna in vesela, da je projekt finančno podprl Ukrajinski kulturni sklad (UKS) v okviru razpisnega programa LOT1 štipendije (stališče UKS se ne ujema nujno z mnenjem avtorice), saj moj povratek v Ukrajino zame pomeni svojevrsten nov začetek – obnovitev umetniškega delovanja v novih razmerah. Najprej sta izšla dva singla: »Polovina« – »Polovica« in »Spogad« – »Spomin,« 29. avgusta bo izšel še tretji z naslovom »Krihitka« – »Pikica«. Zaključni del bo predstavitev celotnega mini albuma, ki bo vseboval omenjene tri single in še tri nove pesmi.
Katera pesem je glavna in o čem pojete v njej?
Za vodilno pesem albuma bi izbrala Pikico. Na prvo žogo je to živahna, dinamična pesem o lahkotni deklici, ki obožuje glamurozne selfije in zabave. A že vrstica »… Pikica pozna vse vrste orožja – Pikica MORA …« razkrije njeno skrito plat. Navdih sem dobila v izjemnih Ukrajinkah, ki s svojim delom v vojaških, zdravstvenih in prostovoljskih službah prinašajo zmago. Šolski učbeniki in klasična poezija pogosto predstavljajo Ukrajino kot mlado, nasmejano, gostoljubno in po tihem nekoliko lahkotno dekle – ki sanja živeti, ljubiti in imeti družino. Ko pa je prišla vojna, se je izkazalo, da je to isto dekle sposobno neverjetnega poguma. Tako je nastal lik Pikice. Je pa vsaka skladba na EP posebna zgodba, skupaj pa tvorijo moj osebni odnos do dogajanj zadnjih let in razkrivajo občutke, ki so blizu milijonom Ukrajink in Ukrajincev: bolečino ločitve in hkrati sposobnost veseliti se, izgubo iluzij in odkrivanje novih smislov.
Zakaj prav naslov »Spomini na prihodnost«? Za kakšne spomine gre? Za kakšno prihodnost?
Pred vojno smo Ukrajinci živeli precej običajno, tako kot večina v Evropi: prihodnost se je zdela vnaprej določena in lahko si si jo z lahkoto predstavljal, kar povedo npr. besede »Telefoniraj po praznikih!« in »Se vidiva po počitnicah!«, ali če povem s primerom: podobno, kot že pred požirkom vina čutiš njegov sladek cvetni priokus in je ta občutek tako močno živ, da je že kot spomin. To so zame »spomini na prihodnost« – to je ta naivna, a prelepa iluzija, za katero smo zdaj v Ukrajini skoraj vsi prikrajšani. Namesto »Se dobiva po praznikih!« pravimo »Se slišiva po naslednjem obstreljevanju!«, ker vemo, da po obsežnem obstreljevanju orožje potrebuje čas, da ga spet nabijejo – in zato imamo nekaj dni relativnega miru; dovolj, da kaj načrtujemo vsaj malo vnaprej. Takšna kaotična realnost nas sili, da bolj cenimo vsak trenutek. Kljub temu rada slišim vaše misli o tem, kaj za vas pomenijo »spomini na prihodnost«. Delite jih z menoj!
Prvi singel »Polovica« govori o bolečini, ki jo prinaša ločitev?
Kot vse pesmi na EP tudi prvi samostojni singel »Polovica« nosi več pomenskih slojev. Krovna zgodba govori o tako močni navezanosti na partnerja, da čutiš, da ti ob ločenosti od njega manjka srce, nato se perspektiva premakne na moje osebno doživljanje ločitve od domovine. Čeprav sem bila v Sloveniji varna, sem se počutila notranje izgubljeno, brez smisla, brez srca. Včasih sem čutila krivdo, da sta bila otroka srečna, medtem ko sem sama čutila praznino. Prepričana sem, da je ta občutek znan mnogim Ukrajincem: nekatere skrbi za vojake v družini, drugi so izgubili bližnje, tretji so izgubili dom. Zame je bil en določen trenutek odločilen: čeprav vojna še traja, sem izbrala vrnitev, ker sem v Ukrajini na novo začutila smisel.
Zakaj ste se vrnili v domači Kijiv? Sta si tudi otroka želela domov?
Odkar sem zapustila Ukrajino, sem v srcu vedela, da se želim vrniti – čeprav v upanju, da bo to možno šele takrat, ko bo mir. Današnja boleča resnica je, da se bojim predvsem za varnost svojih otrok. Vem, da mnoge matere ostajajo v tujini, ker se ne upajo vrniti, in to dobro razumem. Med vsakim obstreljevanjem namreč nehote pomislim: ali sem morda izdala svoje otroke, ko sem jih vrnila v Ukrajino? In tega vprašanja se ne da izbrisati … A kot mi je nekoč rekla starejša ženska: »Otroci sledijo staršem, ne obratno.« Če sem se jaz tako odločila – prevzamem odgovornost. In moja odločitev se je izkazala za pravilno: otroka sta srečna doma. Mislim, da ju je prijazna in inkluzivna slovenska šola med drugim naučila, kako z lahkoto sklepati prijateljstva. Ker sta se takoj vključila nazaj v ukrajinsko šolsko družbo! Medtem pa je ukrajinska šola, v kateri sta zdaj, s svojim prijaznim odnosom, z igrivimi pristopi in s podporo daleč bližje oziroma bolj podobna šoli v Murski Soboti kot šoli iz mojih otroških dni.
Trenutno živimo v vasi več kot 40 kilometrov od Kijiva – tu so noči mirnejše. Če že jaz ne zaspim med obstreljevanji, ker me skrbi za starše v mestu, vsaj otroci mirno spijo. Seveda to logistično otežuje moje delo in vsakodnevne poti v mesto so izziv.
Kakšni so vaši spomini na bivanje v Sloveniji?
Slovenija je zame in za moja otroka postala pristen kotiček varnosti in podpore. Še danes občudujem, koliko ljudi je brez poznavanja naše zgodbe odprlo svoja srca, pomagalo in delilo, kar so imeli. V Sloveniji sem se povezala s številnimi čudovitimi glasbeniki in kulturnimi ustvarjalci — šele prijateljstvo z Balladerom, Dejanom Lapanjo, Vaskom Atanasovskim, Marjanom Faričem in drugimi daje posebno dimenzijo mojemu glasbenemu doživljanju. Občinstvo in slovenski posamezniki so moje delo sprejeli z navdušenjem.
Posebno nepozaben trenutek je bil, ko je po moji priredbi Kreslinove pesmi »Nekega jutra« občinstvo v dvorani zapelo skupaj z menoj! In kmalu zatem me je sam Vlado Kreslin povabil na razprodani koncert v Ljubljani. Prav tako sem ustvarila čudovit duet z Balladerom; izvajala sva njegovi uspešnici »Zlati časi« in »Le bdi« ter naredila skupaj nepozaben cover »Pastirče mlado«. Hvaležna sem vsem! In celo moj sin je spoznal najboljšega prijatelja iz Slovenije, s katerim se vsak dan igrata preko interneta.
Na YouTubu lahko poleg singlov z vašega novega mini albuma poslušamo tudi vaše izvajanje slovenske prekmurske ljudske pesmi »Vsi so venci vejli«. S čim vas je očarala?
Ta posnetek je nastal v sklopu mojega projekta »Glasba kot vez«. To je glasbeni performans, ki povezuje slovenske in ukrajinske tradicionalne pesmi s humorjem in pridihom stand-up komedije. Z njim želim opozoriti na tisto, kar nas povezuje. Med bivanjem v Sloveniji sem se aktivno poglabljala v slovensko kulturo in opazila, da obstajajo slovenske in ukrajinske ljudske pesmi s presenetljivo podobnimi melodijami ali zgodbami. Res je zanimivo, koliko pesmi nosi dokaze o skupnih koreninah ali vsaj sorodnih izkušnjah naših narodov!
Pesem »Vsi so venci vejli« me je posebej očarala, saj je melodijsko zelo podobna nekaterim ukrajinskim ljudskim pesmim. A še nekaj me je presenetilo – beseda »vejli« ne obstaja niti v slovenščini niti v prekmurščini! Mene pa je takoj spomnila na ukrajinsko besedo »в’ялі« (»vjali« – oveneli, uveli), zato mi pomen verza »Vsi so venci vejli, samo moj zeleni« ni bil prav nič tuj – niti slovarja nisem potrebovala.
Res zanimivo!
Ja, in poleg tega je pesem izjemno lepa in se pogosto poje kot rekviem, kar ji daje še dodatno globino in pomen zame. Spomnim se koncerta v Murski Soboti, na katerem je ob zadnjem refrenu, ko se je pridružil zbor, vsa dvorana vstala in pela z nami. To je eden izmed tistih neprecenljivih spominov, ki jih bom vedno nosila s seboj.
Mimogrede – ena od pesmi iz tega projekta bo kmalu izšla! Gre za zvočni kolaž, v katerem sem združila slovensko pesem »Kje so tiste stezice« z ukrajinsko »Ой, давно давно« (»Oj, davno davno«), ki imata zelo podobni zgodbi.
V ukrajinskem ljudskem izročilu je pogost motiv osebe, ki se ne more vrniti v dom svojih staršev, ker je pot tja zaraščena s travo ali trnjem – kar simbolično prikazuje, da je ženska poročena in zdaj živi v moževi hiši. V slovenski različici pa v ospredje stopi moški, ki se želi vrniti domov. Sicer sta si zgodbi teh pesmi presenetljivo podobni.
Ste imeli po vrnitvi domov že koncerte, nastope? Nekoč ste mi omenili, če se prav spomnim, da ste imeli tudi glasbeni projekt za otroke – prosim, povejte kaj o tem.
Moj otroški projekt se imenuje »Yokodoška«. Namenjen je najmlajšemu občinstvu, a ker gre za res tople, svetle in iskrene pesmi, imajo terapevtski učinek tudi na odrasle. Zame je to zelo dragocena smer – gre za pesemsko-interaktivno predstavo za otroke, ki združuje elemente gledališča, psihoterapije in izobraževanja. Projekt je namenjen podpori otrokom v težkih časih in jim prinaša prepotrebno dozo veselja in optimizma. Posebnost »Yokodoške« je tesna interakcija z občinstvom – v živo in tudi spletno: v animiranih videoposnetkih pesmi oživijo otroške risbe gledalcev! »Yokodoška« je tudi dobrodelna pobuda: že drugo leto zapored brezplačno izvajam nastope v socialnih in rehabilitacijskih centrih, kjer glasba postaja orodje za celjenje otroških src. Mimogrede, med bivanjem v Sloveniji sem s to predstavo nastopila tudi v Ljubljani.
Načrtujete pa še več nastopov in koncertov …
Zdaj seveda načrtujem začetek nastopov tudi s svojim glavnim projektom – začela ga bom s spletnim koncertom, na katerem bom predstavila svoj novi album tako ukrajinskemu kot tudi mednarodnemu občinstvu, še posebej slovenskemu! Koncert bo predvajan preko mojega YouTube kanala v začetku septembra. Poleg pesmi z mini albuma bom zapela tudi nekaj pesmi v slovenščini – priredbe znanih slovenskih hitov ter pesmi, ustvarjene v okviru projekta »Glasba kot vez«.
To bo zagotovo navdušilo tudi slovenske poslušalce! Kaj bi jim na tem mestu še želeli sporočiti?
Rada bi se še enkrat iskreno zahvalila Sloveniji za podporo Ukrajini. Zavedam se, da se običajni ljudje težko znajdejo v poplavi informacij, kjer se Ukrajino včasih skuša prikazati skoraj kot krivko za ruski napad. Zdi se, da bi bilo dovolj, če bi se »preprosto dogovorili«. Težko je kriviti običajne ljudi za to zmoto – saj je še sam predsednik Združenih držav Amerike še nedavno živel v tej iluziji. Na žalost preprostih rešitev ni. Edina država, ki lahko resnično ustavi to vojno, je Rusija – in ta tega ne želi. Zato moram povedati naslednje: okrepite se! Poglejte svoje lastne vojake z novimi očmi. In če se vam kdaj zdi, da vaša država morda namenja preveč denarja vojski – zavrzite to misel. Če vas kdo skuša prepričati, da ste prešibki in da sploh ni smiselno razmišljati o obrambi lastne države, ne sprejmite tega, raje se držite zaveznikov in okrepite obrambo! Poglejte Ukrajino. Kljub nesorazmerju v človeških in finančnih virih že četrto leto zadržujemo ruskega zmaja. Res je, ne bi zmogli brez pomoči naših partnerjev, hvaležni smo za vsak naboj, za vsak oklep — a ne pozabimo, da ima tudi Rusija zaveznike: Iran, Severno Korejo in zdaj že skoraj odkrito tudi Kitajsko. Svet se spreminja – tudi proti naši volji. Toda mi se prilagajamo in gremo naprej. In včasih si preprosto rečem: na koncu bo vse v redu – to imam v glavi kot spomin na prihodnost!
