Piše: Damian Ahlin
Nadomestno mesto v Džakarti so začeli graditi ob koncu leta 2020, v njem pa bo živelo 1,5 milijona prebivalcev.
Obljuba je obljuba. Indonezijski predsednik Joko Widodo je držal besedo in pred kratkim napovedal, da bo novo glavno mesto Indonezije, četrte najštevilčnejše države na svetu, odslej na vzhodu otoka Borneo, ki je znan po orangutanih in na katerem so največje zaloge premoga na svetu. Pričakuje se, da bo ta poteza pomagala zmanjšati pereče težave, ki dobesedno dušijo sedanje glavno mesto: Džakarta je prenaseljena, trpi zaradi hudih poplav, visoke stopnje onesnaženosti, ki je deloma posledica velikih prometnih zastojev, in se potaplja z eno najhitrejših stopenj na svetu.
Jokowi, kot mu pravijo v Indoneziji, je postal priljubljen zaradi svojega rekordnega dela na področju infrastrukture -pred kratkim je odprl prvi tir podzemne železnice v Džakarti- in zdi se, da ne želi razočarati. Aprila lani je bil ponovno izvoljen za drugi mandat predvsem zaradi svojih ambicioznih projektov, saj je že ob prvi kandidaturi leta 2014 obljubil, da bo preselil prestolnico Džakarto, ki jo je takrat vodil. Načrt, o katerem se je razpravljalo že desetletja, ima zdaj destinacijo, proračun in časovni razpored: vlada je novo prestolnico začela graditi konec leta 2020 na Vzhodnem Kalimantanu -indonezijski del otoka Borneo, ki si ga deli z Malezijo in Brunejem- med obalnimi mesti Balikpapan in Samarinda, stala pa bo približno 466 bilijonov rupij ali 29,33 milijarde evrov, od tega bo 19 odstotkov sredstev prispevala država, preostanek pa vlagatelji. Selitev v mesto, v katerem bo sprva živelo 1,5 milijona ljudi in ki bo vplivalo le na upravni del Džakarte, ki bo ostala finančno središče države, se bo začela leta 2024.
Vlada je opravila obsežne študije, ki so se v zadnjih treh letih še okrepile, je v ponedeljek na novinarski konferenci povedal predsednik. Rezultati kažejo, da je idealna lokacija za novo prestolnico, je dejal.
Med razlogi za izbiro vzhodnega Bornea je voditelj navedel, da otok ni žarišče naravnih nesreč kot Java, kjer je Džakarta, Bali ali Lombok, ki so jih v zadnjih 20 mesecih prizadeli cunamiji, potresi in vulkanski izbruhi. Poudaril je tudi, da je blizu geografskega središča države, ki ima približno 17.000 otokov, in da ima dobro infrastrukturo.
Predsednik je poudaril potrebo po preusmeritvi pozornosti od Džakarte in posledično Jave. Indonezijska vlada upa, da bo s premestitvijo glavnega mesta približno 1400 kilometrov od sedanje lokacije pripomogla k diverzifikaciji indonezijskega gospodarstva, zmanjšanju velikih regionalnih razlik in enakomernejši porazdelitvi prebivalstva; glavno mesto zdaj ustvari približno petino letnega BDP-ja. Če izračun razširimo na celotno Javo, kjer živita dve tretjini od 264 milijonov prebivalcev Indonezije, se ta delež poveča na 58 %.
Ko so jo v 17. stoletju ustanovili nizozemski naseljenci, je bila zasnovana za približno 500.000 ljudi, zdaj pa ima Džakarta približno 10 milijonov prebivalcev, oziroma 30 milijonov, če upoštevamo še metropolitansko območje. Obsežna urbanizacija je sprožila že tako eksplozivno mešanico; metropola, ki leži na sotočju trinajstih rek, že od samega začetka trpi zaradi poplav, razmere pa so se le še poslabšale. Brez ustreznega infrastrukturnega razvoja je Džakarta postala praktično neprimerna za bivanje.
Poleg prometnih zastojev, onesnaženosti in poplav je najresnejša težava mesta ta, da se na nekaterih območjih pogreza s hitrostjo do 25 centimetrov na leto, kar je v veliki meri posledica negotovega vrtanja pod zemljo, ki ga izvaja polovica prebivalcev brez dostopa do tekoče vode. Podtalnica sproži popoln vihar, ki povzroči, da se zemljišče še bolj zamočviri, promet pa se še poslabša.
Upamo, da bo odstranitev Džakarte kot središča vlade pomagala zmanjšati te težave, če se bo število prebivalcev ustrezno zmanjšalo. To je dober začetek, vendar ni zagotovilo, da bo vse rešeno. Če ga bodo ljudje dobro sprejeli in se bo število prebivalcev znatno zmanjšalo, se bo lahko upočasnilo njegovo propadanje.
Če bo nova prestolnica pomagala omejiti okoljske težave Džakarte, pa se je bati, da bo prispevala k njihovemu poslabšanju na Borneu, ki je v zadnjih desetletjih doživel hudo krčenje gozdov. Ne bomo posegali v njihove zaščitene gozdove, ampak jih bomo obnovili, je dejal indonezijski minister za načrtovanje Bambang Brodjonegoro. To ni edina zadržanost; nekateri v preselitvi prestolnice vidijo zametke spornega programa, znanega kot transmigracija, ki je dediščina nizozemskega kolonialnega obdobja in je namenjen pošiljanju ljudi iz gostejših območij države, zlasti Jave, v bolj nenaseljena območja, kjer so prišleki včasih označeni kot javanci, kar povzroča zavračanje in krepi sporna gibanja.
Jokowi se od takšnih namigovanj oddaljuje in novo prestolnico opredeljuje ne le kot “simbol naše nacionalne identitete, ampak tudi našega napredka,” kot je dejal v nedavnem nagovoru narodu. Indonezijski uradniki govorijo o oblikovanju sodobnega, okolju prijaznega mesta, ki bi služilo kot prestolnica vsaj sto let.
Vir: elpais.com
