Piše: Krisztina Kincses
Kako je Zahod postal valilnica gibanj LGBTQ? Kdaj je feminizem postal ekstremistična ideologija? Ali obstaja pravilna oblika teorije spola? Z novinarjem Gergelyjem Szilvayem smo se pogovarjali ob izidu njegove knjige Kritika teorije spola, ki jo je izdal Center za temeljne pravice.
Vaša zadnja knjiga On Gay Marriage je izšla leta 2016. Kaj vas je spodbudilo k pisanju najnovejše knjige?
Vedno sem mislil, da bi moral napisati takšno knjigo, a ko sem napisal knjigo O homoseksualni poroki, sem mislil, da ne bom več pisal knjig na to temo, in če bo treba, bom prevedel nekaj literature v angleščino. Vendar takšne knjige na trgu nisem našel. Mednarodna literatura se ukvarja s to temo, vendar kot s podproblemom, na primer z delom Douglasa Murrayja The Madness of Crowds ali z delom Charlesa Murrayja Human Diversity. Nisem našel nobene literature, ki bi kritično, celovito in monografsko obravnavala to temo, poleg tega pa sem imel dovolj gradiva, da bi napisal knjigo. Zadnji zagon je dal članek na nekem novičarskem portalu nekje v drugi polovici leta 2019, v katerem je avtor v primeru, povezanem s transseksualnostjo, v klicu na pomoč zapisal: “Kdaj bo nekdo vse to razdrl?” Takrat sem se odločil, da poskusim na jasen in znanstven način zbrati najpomembnejše vidike te teme za tiste, ki je ne poznajo, a bi radi videli, za kaj gre.
To je literatura, ki ima vrzel v literaturi.
Že nekaj let imam občutek, da čeprav vsi konservativci in desničarji vedo, da je naš način razmišljanja pravi, so še vedno negotovi, saj ima tudi nasprotna stran na prvi pogled prepričljive argumente, ki jih je bilo treba zbrati in podrobno ovreči. Vredno je pogledati tudi trdne podatke in znanstvene rezultate, od posvojitev do transseksualnosti, ali celo v razpravi “okolje ali biologija”, saj so osnova za dober argument. V celotno zadevo sem se vključila zaradi takratnega ogorčenja: nisem razumela, zakaj ne moremo pravilno izraziti, kaj je narobe z ideologijo spola, in menila sem, da je treba to zaostajanje odpraviti. Seveda je v ozadju dejstvo, da “strokovnjaki za spol” pogosto napadajo osnovne dokaze o življenju, medtem ko mi, navadni ljudje, dokazov običajno ne zagovarjamo. Na te včasih osupljive napade na dokaze se nameravam odzvati v svojih knjigah.
Nedavna raziskava Centra za temeljne pravice je pokazala, da 66 % Madžarov meni, da obstajata le moški in ženski spol. Čemu menite, da je posledica vse večje razširjenosti različnih gibanj in lobističnih organizacij LGBTQ od vzhoda do zahoda?
– Po besedah Mártona Békésa imamo še vedno “prednost zaostajanja”. Vprašanje je, ali smo zdaj na drugačni poti kot Zahod ali pa smo na isti poti, vendar zaostajamo. Sam sem nekoliko skeptičen: mislim, da če desnica ne bo naredila dovolj podlage, torej če ne bo okrepila imunskega sistema družbe, in če bo sčasoma v našo državo prišla zahodna “blaginja”, potem bodo te ideologije, ki so priljubljene na Zahodu, bolj prisotne tudi pri nas. Kmalu bo izšla razširjena druga izdaja Kritike teorije spola, ki bo vsebovala posebno poglavje o razlogih za obstoj te ideologije. Vesel bi bil, če bi Srednja Evropa ostala tihi kotiček regije, ki ga je nekoliko ukrotila stara zahodna zgodovina, in se ne bi pridružili samodestruktivnemu in samouničevalnemu Zahodu napredka.
Zahod je bil torej najprimernejše okolje za razcvet ideologije spola z vsemi njenimi skrajnostmi?
Danes je na Zahodu na eni strani veliko blaginje, ki jo spremlja indiferentizem, to pomeni, da so člani družbe postali brezbrižni. Po drugi strani pa je danes prevladujoča samopodoba, da moramo uresničiti svoj notranji jaz. To je seveda lahko dobro, vendar zasenči vse. Notranji jaz, ki je od Rousseauja dalje vse bolj prevladujoč, pa je lahko v nasprotju ne le z družbenimi normami, temveč tudi z našo biologijo. Od začetka dvajsetega stoletja, torej od Freuda dalje, sta spol in spolnost vse pomembnejša za osebno identiteto. Spolnost in seks sta seveda pomemben del naše človeškosti, vendar sta danes absolutizirana, kot da nič drugega ni pomembno. V srednjem veku je bila čast pomemben del samopodobe, družba jo je priznavala in jo je bilo mogoče izgubiti. Nadomestilo ga je človekovo dostojanstvo, ki ga zdaj razumemo kot samodejno priznavanje s strani družbe, saj če nekomu ne priznavate njegovega človeškega dostojanstva, ste mu odrekli človeškost. Medtem ko vse velja za družbeni konstrukt, so človekove pravice in človekovo dostojanstvo mistično izvzeti. Pravijo, da sta naša osebnost in spol družbeni konstrukciji, vendar se naše pravice in dostojanstvo rodijo z nami. Tega nihče ne razume. K temu je treba dodati še marksistični okus zgodovine: zgodovina je boj zatiralcev in zatiranih.
Zdi se, da nam Madžarom z omenjenimi 66 % gre razmeroma dobro.
66 % ni tako slabo, saj gre za dvotretjinsko večino, kar pomeni, da nam gre v primerjavi z Zahodom dobro. Od tu naprej je situacija še vedno ugodna za obe strani, saj jo je mogoče obrniti. Vendar pa celotno gibanje LGBTQ zelo močno in nasilno pritiska, in tisti, ki bi se mu lahko uprli, se bojijo. Bojijo se za svoje službe, za svoj prestiž, bojijo se, da bodo vse njihove objave na Twitterju izbrisane za več let. Pripadniki gibanja LGBTQ se vedno predstavljajo kot sprejemljivi, prijazni in strpni, v resnici pa ustrahujejo velik del družbe. Oglašujejo se kot racionalni, v resnici pa so iracionalni: spodbujajo tavtologije, kot je “družina je družina”, čeprav ta slogan pomeni ravno nasprotno od tega, kar nakazuje. To je tako, kot bi rekel, da je “miza je miza”, s čimer mislim, da je miza z zlomljeno nogo enaka mizi z nepoškodovanimi nogami in da je stol lahko miza, če to želi. Gre za čustveno, manipulativno, zavestno, izobraženo in premišljeno komunikacijo. Z racionalnostjo nima veliko skupnega.
Kako smo prišli od prvotnih feminističnih prizadevanj?
Dejstvo, da je kratica LGBTQ postala domača beseda v javnem življenju, že samo po sebi kaže na grotesknost tega vprašanja. Po mojih izkušnjah namreč izraza zapleteno in umetno pomenita zapletene in umetne ideje. Teorija spola je povezana z drugim valom feminizma, ki se je pojavil sredi 20. stoletja. Njeno bistvo je zanemarjanje in zanikanje pomena in posledic biologije. To je glavna teza, saj je vloge spolov mogoče ločiti od biologije le, če naše telo obravnavamo kot kup snovi. Vendar so vse naše celice moške ali ženske, naša struktura kosti je moška ali ženska, možgani pa delujejo različno. Ločevanje duše in telesa, tj. ideja feminizma kot človeškega bitja, je koristilo gejevskemu gibanju, od tega pa je imelo koristi tudi trans gibanje. Če želite: trans gibanje je feminizem obrnilo na glavo, tako kot je Marx obrnil na glavo Hegla.
Kako smo prišli do tega, da moramo danes braniti normalnost?
Mislim, da je osnovno zmotno prepričanje celotne modernosti, da so osnovne kategorije sveta razgradljive za našo lastno svobodo in udobje. Postmodernizem ga je radikaliziral. Celotna ideologija spola kot fenomen je zelo visceralna, intuitivna in iracionalna, zato se ljudje na te vplive težko odzivajo refleksivno. Ideologi spolov menijo, da če norma ne velja vedno in povsod po svetu, potem sploh ne velja. Iščejo zelo toge definicije vsega, na primer spolnih vlog, in če ne najdejo popolnoma enakih spolnih vlog v času in prostoru, jih takoj označijo za relativne kulturne izdelke. Zanje majhna izjema razbija pravilo. Zato je tudi normalnost kulturni proizvod, ki služi interesom nekega razreda, zlasti heteroseksualnih moških, in ga je zato treba preoblikovati.
Ali nam lahko navedete praktičen primer tega prizadevanja?
Nekega dne je bila v ZDA objavljena novica o nekom, ki želi poročiti svojega sina. Pod to pretvezo so se pojavili glasovi, ki pozivajo k odpravi tabujev v zvezi s “sporazumnim incestom”. Argument proti prepovedi incesta je enak argumentu proti homoseksualnim porokam: da se je to, kar se šteje za incest, skozi zgodovino spreminjalo. Zakaj je narobe, da se ljubimo? Zakaj to moti tiste, ki niso v incestnem razmerju? Se bojijo svojih privilegijev? Se bodo zaradi prepovedi incestnih razmerij počutili bolje? Zakaj se ne morem poročiti z lastno materjo, če to želim? To ni le teoretična predpostavka, v Združenih državah si za to že prizadevajo. To je isti argument, ki ga uporabljajo zagovorniki pederastije.
Kakšne so dolgoročne posledice vzpona ideologije spola?
Številne duševne težave so lahko posledica tega, da se ne zavedamo, da ima biologija posledice. Če naprav ali avtomobilov ne uporabljamo pravilno, se pokvarijo; če pri gradnji hiše zanikamo fizikalne zakone, češ da so samovoljni izumi, se nam hiša podre. Če ne prepoznamo vzroka za to, bomo ostali z odprtimi rokami. Enako velja za nas same.
Cilj teoretikov spolov, kot pišete, je ustvariti družbo brez spolnih vlog. Ali je takšna družba izvedljiva?
Zagovorniki ideologije spola si prizadevajo za absolutno svobodo, v kateri svet ni omejen z nobenimi pravili. Menijo, da ni dovolj, da je prevladujoča normalnost, ampak da lahko vsakdo živi svoje življenje poleg nje, saj se tisti, ki odstopa od norm, počuti neprijetno; z drugimi besedami, norm ne bi smelo biti, edina minimalistična norma bi morala biti, da norm ni in da so vsi sprejeti. To pa bi vodilo v nadaljnjo atomizacijo in nazadnje v razpad družbe.
Potem lahko govorimo tudi o družini kot temelju družbe.
Carle C. Zimmerman je napisal knjigo z naslovom Družina in civilizacija, v kateri je preučeval, kako je moč družine povezana s stabilnostjo družbe. Ugotovil je, da ko moč družine oslabi, družba razpade. Zdaj smo v zadnji fazi zadnje faze, ki jo je opisal. Zimmerman je natančno napovedal, kaj se bo zgodilo ob koncu 20. stoletja. Družba gibanja LGBTQ bo prej ali slej prenehala obstajati, z njo pa tudi pravice, za katere se je borila.
Omenjate potrebo po “pravilni” teoriji spola in antropološki kontrarevoluciji. Kaj točno mislite s pravilno teorijo spola?
Načeloma je teorija spola teorija spolnih vlog. Z drugimi besedami, logično gledano teoriji spola ne bi bilo treba zanikati biologije, vendar se je v preteklosti zgodilo. Antropološka kontrarevolucija je priznanje lastne telesnosti in fizičnosti, združitev telesa in duše. Zanimivo je, da čeprav tradicionalnemu pogledu na človeka očitajo, da je protierotičen, je prav tradicionalni pogled na človeka tisti, ki potrjuje enotnost telesa in duše, torej ne zanika telesa. Kar se dogaja na sodobnih ameriških univerzah, zagotovo ni osvobajajoče v smislu spolnosti, podpisovanja soglasij in ustvarjanja vlog. Družbene in intimne odnose birokratizira do te mere, da so popolnoma bizarni, kot prizor iz Monty Pythona.
Vir: Magyar Nemzet s posredovanjem UME, našim partnerjem v Evropskem medijskem sodelovanju.
