Piše: Žiga Korsika (Nova24tv.si)
Spektakel, praznik demokracije, ameriške volitve. Danes bodo na drugi strani Atlantika odločili, kdo bo naslednja štiri leta vladal iz ovalne pisarne v Beli hiši. Bo to konservativni Donald Trump ali progresivna Kamala Harris? O najpomembnejših volitvah na svetu in o tem, kaj bo rezultat volitev prinesel svetu in Sloveniji, smo govorili z raziskovalcem na Univerzi v Cincinnatiju dr. Igorjem Kovačem.
Z dr. Kovačem smo spregovorili o programskih razlikah med kandidatoma na področju zunanje politike, kako se bodo te odrazile v praksi širom po svetu in konec koncev tudi v Sloveniji. Pogovor smo začeli z vprašanjem, ki si ga verjetno zastavlja vsak politično ozaveščen posameznik na svetu. Kdo bo naslednji predsednik ZDA?
Velika polarizacija, zelo malo neodločenih
“Neodločenih ljudi je izjemno malo. Zato lahko rečemo, da so ankete veliko bolj natančne, kot so bile pred štirimi ali osmimi leti. Merska napaka je torej manjša kot na preteklih dveh volitvah. Vsekakor so bolj ilustrativni od javnomnenjske raziskave podatki o tem, kdo je prišel na volišča. To bo namreč odločalo danes. Se pravi, ali bodo ljudje prišli na volišča in kateri ljudje bodo prišli. Ker pa so tu praktično že odločeni, bo ključno, kdo bo prišel na volišče. Se pravi, odločal bo motivacijski faktor, večina motivacijskih faktorjev pa je Trumpu v prid, ne pa tudi vsi.” Dr. Kovač dodaja, da bi lahko v prid Harrisove odločila mlada dekleta pod 35 let, na glasove katerih računa demokratska kandidatka.
Kot pojasnjuje, pa nam pomemben vpogled nudijo tudi podatki s predčasnih volitev. Izpostavlja podatke iz t. i. “sončnega pasu”, torej iz Severne Karoline, Georgie, Nevade in Arizone, kjer ima Trump relativno visoko prednost, kljub temu da se predčasnih volitev po večini udeležujejo volivci demokratov. “Če bo Harrisova uspela zmagati v kateri koli od teh držav, bo to zelo veliko presenečenje in hkrati tudi napoved njene zmage,” pojasnjuje naš sogovornik.
Odločile pa po njegovem mnenju ne bodo države “sončnega pasu”, temveč države “pasu rje”, torej Wisconsin, Michigan in Pennsylvania. Podatkov o klasifikaciji volivcev v Wisconsinu in Michiganu ni, so pa zato podatki iz Pennsylvanie, kjer je opazen upad demokratskih in porast republikanskih volivcev, a si slednji še vedno niso zagotovili vodstva. Kovač v pogovoru izpostavi nekatere (za Trumpov tabor) zaskrbljujoče analize. Te namreč kažejo, da se na predčasne volitve v Pennsylvaniji niso odpravili novi volivci, ki so prešli na republikansko stran, torej delavski razred, temnopolti in hispanski volivci, temveč stari volivci republikancev, ki so doslej volili na volilni torek. Opaziti je torej le prerazporeditev obstoječe baze.
Trije glavni scenariji, dva v prid Donaldu Trumpu
Kovač napoveduje tri glavne scenarije. Prvi scenarij je široka, a plitka zmaga Donalda Trumpa. To bi pomenilo, da so bile javnomnenjske raziskave relativno točne, saj ima po njih Trump prednost v vseh “nihajočih državah”. “Se pravi, če javnomnenjske raziskave držijo, bo Donald Trump zmagal široko, vendar plitko. Zmaga v vseh teh državah pa ne bo velika,” izpostavlja dr. Kovač. Kot drugi scenarij navaja majhno, vendar plitko zmago Kamale Harris. “Šlo bo za malenkost ožjo, a še vedno plitko zmago Harrisove,” navaja dr. Kovač. Kot tretji scenarij, ki je po njegovem mnenju najmanj verjeten, pa navaja “globljo in široko zmaga Donalda Trumpa.”
Jutri bodo potekale tudi volitve za 435 sedežev v ameriškem kongresu in 34 sedežev v senatu. V senatnih volitvah pričakuje zmago republikancev v Zahodni Virginiji in v Montani, kar “bo pomenilo obrat v senatu. Morda si lahko obetajo zmago tudi v Wisconsinu, Ohiu in Michiganu, morda tudi v Arizoni.” Napoveduje, da bodo republikanci v senatu po torkovih volitvah imeli manjšo večino. Podobno napoveduje tudi prihodnjo sestavo kongresa, republikanci bodo verjetno malenkost povečali večino, ki jo že sedaj uživajo v kongresu, “a ta ne bo izjemno občutna”.
Neprimerna strategija “popuščanja” administracije Biden-Harris
Pogovor nato preusmerimo na področje zunanje politike. Naš sogovornik najprej izpostavi zunanjepolitično strategijo “popuščanja”, ki jo je v preteklem mandatu izvajala administracija Biden-Harris. “Kot smo videli v zadnjih štirih letih, je to sila neprimerna strategija in ideja za današnji svet,” izpostavi sogovornik. “Na drugi strani smo lahko v prvem Trumpovem mandatu spremljali sila nepredvidljivo politiko. Zadržano, a hkrati tudi zelo odločno politiko, ko je šlo za uporabo sile,” spominja.
Kot značilni primer zadržane, a hkrati odločne Trumpove zunanje politike izpostavlja to, ki jo je vodil do Irana. Ta je bil ob koncu Trumpovega mandata finančno na kolenih, “tedaj je bilo financiranje proksijev Irana (Hamasa, Hezbole in Hutijev) omejeno, posledično tudi njihovo delovanje.” Dr. Kovač nato spomni, da je hotela Bidnova administracija iransko vprašanje rešiti s pogodbo, režimom, omogočiti Iranu prodajo njihove nafte.
Trump v boj za ohranitev primata ameriškega dolarja
Kot eno izmed osrednjih točk Trumpovega zunanjepolitičnega programa navaja njegov boj za ohranitev primata ameriškega dolarja v svetovni ekonomiji. “Donald Trump je večkrat izpostavil ključno politiko – ohranitev centralne pozicije ameriškega dolarja v mednarodnem sistemu. Tega iz ust demokratov neposredno in tako lucidno nismo slišali že več desetletij,” pove. Meni, da bi se lahko v primeru zmage Harrisove začeli približevati koncu dominacije ameriškega dolarja.
Spomnil pa je tudi na to, da je Trump obljubil takojšnje končanje vojne v Ukrajini: “V kolikor mu bo uspelo, bo to vplivalo tudi na Bližnji vzhod, kjer bo nadaljeval s politiko implementacije “Abrahamovih sporazumov” in izolacije Irana, kot tudi na Kitajsko, kateri bo postalo jasno, da mora postati bolj odgovorna igralka v mednarodni skupnosti. […] Če bo zmagala Harrisova, mislim, da bodo eskalacije na vseh treh frontah šle svojo pot naprej.”
Američanom štejejo dejanja, ne besede
Ob koncu našega sogovornika povprašamo še o vplivu, ki ga bo imel rezultat ameriških predsedniških volitev na Slovenijo. Izpostavi, da na bilateralni odnos med Slovenijo in ZDA rezultat predsedniških volitev nima velikega vpliva. Sicer pa – “Katerikoli ameriški predsednik želi, da države članice zveze Nato namenjajo 2 odstotka BDP, ali celo več, za lastno vojsko. To pomeni, da bo morala Slovenija narediti svojo domačo nalogo, ki jo večkrat zanemarjamo. Američanom štejejo zgolj in samo dejstva, dejanja. Lepih besed in obljub, teh so se najdeli. Novi ameriški predsednik ali predsednica bo želel(a) videti od Slovenija dejanja,” zaključi.
