Piše: C. R.
Govorice so se razširile. Ali bo po odhodu Viktorja Orbana iz Evropske ljudske stranke prišlo do preoblikovanja konservativnih sil v Evropskem parlamentu? Že zdaj se pojavljajo novice o intenzivnih pogovorih med Orbánom, Jaroslawom Kaczyńskim in Matteom Salvinijem. Bodo ti trije in njihove stranke tvorili jedro nove skupine EU – in morda pustili številne protievropske populiste na levici (ali desnici)?
Verjetno je še prezgodaj za napovedi, a nekaj je že jasno: razkorak med populističnimi nacionalnimi liberalci in konservativnimi ahendlandskimi patrioti (izraz, ki se na žalost skorajda ne nanaša na EPP) se poglablja. Predvsem vzhodno- in srednjeevropskim državam gre zasluga, da so obvladale včasih težko ravnotežje med obrambo Zahoda in kritiko EU. Uspešno so dokazali, da vrednostni konservativizem in nacionalizem nista nujno sinonima ter da lahko stojimo za svojimi krščanskimi tradicijami, smo ponosni na svojo nacionalno preteklost in še vedno podpiramo tesno sodelovanje med evropskimi narodi.
To sporočilo se vse bolj sliši tudi v preostalih evropskih državah, z njim pa se strinjata tudi španski Vox ali Salvinijeva Lega, ki se postopoma oddaljuje od svojih evroskeptičnih partnerjev v skupini EP za identiteto in demokracijo (ID). Celo Marine Le Pen zdaj razume, da jo je njena zahteva po “Frexitu” – ne glede na to, koliko je bila dejansko ali psihološko razumljiva – stala predsedniških volitev in nima nobenih možnosti za prihodnost. Ali ne bi bilo mogoče rešiti težavnega vprašanja, ali se evropski konservativci nagibajo na Zahod ali na Vzhod, v duhu doktrine “Evropa na prvem mestu”? Zlasti za tiste Evropejce, ki so morali pol stoletja živeti pod rusko okupacijo, je to osrednje vprašanje, ki še vedno ovira vseevropsko konservativno zavezništvo od Madrida do Varšave.
Vendar je sredi tega možnega zavezništva občutljiva vrzel. Sredi pogajanj med Italijo, Madžarsko in Poljsko je prišla novica o odločitvi AfD, da v svoj volilni manifest vključi zahtevo po “dexitu” in da EU nadomesti kvečjemu ohlapno gospodarsko zavezništvo. V zvezi s to strateško in tudi politično napačno odločitvijo je treba povedati le to, da v drugih delih Evrope, predvsem na vzhodu, nikakor ni izboljšala že tako v najboljšem primeru ambivalentnega vtisa, ki ga AfD ustvarja s svojimi notranjimi nesoglasji, pogosto dvomljivo zgodovinsko-politično retoriko in bolj vrednostno-liberalno kot vrednostno-konservativno usmeritvijo. Še posebej danes, ko bi morala konferenca o prihodnosti Evrope združiti vse sile, je to obžalovanja vreden dogodek.
Vir: Twitter s posredovanjem UME
