Piše: Damian Ahlin
Srednjeveške vojne, imperi, spori, lakota in geološki prelomi so pestili mesto, ki je stoletja preživelo na robu pečine. V provinci Matera v italijanski pokrajini Bazilikata se na približno 400 metrov visoki gori nahajajo ruševine vasi, ki je do svojega dokončnega propada doživela nešteto tragedij. Prebivalci so bili prisiljeni pobegniti zaradi zla, ki jih je doletelo in je Craco spremenilo v ruševine in mesto duhov.
Čeprav gre za turistično znamenitost, si jo je ogledalo le malo ljudi, saj ji še vedno grozi propad, do nje pa je treba prevoziti več kilometrov po gorah.
To je zelo čuden občutek. Najprej je zelo visoko v gorah, in ko se mu približate, lahko nad njim in v daljavi vidite zgodovinsko središče. Ko to vidiš, je že šokantno, je dejal turist Pablo Colangelo.
Po navedbah najbolj citiranih zgodovinarjev je Craco ustanovila skupina Grkov, ki so leta 540 pobegnili pred malarijo v svoji državi.
Ljudje, ki so prišli iz Grčije, so se naselili na celotnem območju Metaponta, zgradili majhne vasi skozi celo obalo, takih kot je Craco, je dodal Colangelo.
Tako je Craco na robu pečine postal grško naselje in prizorišče več bitk, skozi vso zgodovino. V zgodnjih letih je to mesto zasedlo rimsko cesarstvo. V tistem času, okoli leta 1060, je bil pod nadzorom nadškofa Arnolda iz Tricarica. Bazilski menihi so se odločili, da ga bodo okrepili in zgradili čudovito mesto.
Od takrat je mestece začelo rasti. Prvi naseljenci so se preživljali s kmetijstvom in živinorejo, ki sta bili glavni gospodarski dejavnosti v Cracu. Z leti se je število prebivalcev povečevalo, nastale so srednjeveške stavbe, ki ga odlikujejo danes.
V tistih časih je Craco užival veliko proizvodnjo za svoje prebivalstvo ter je imel 2500 prebivalcev. V zlatih letih so bili glavni pridelki zelenjava, vino in olje, ki so zagotavljali delo vsem prebivalcem.
Nasilni časi
Leta 1250, ko je bil Craco prepuščen na milost in nemilost svojim prebivalcem. Tako kot druge regije Basilicate je bil kraj zaradi pomanjkanja zaščite večkrat izropan zaradi pojava, znanega kot brigantaggio. Ti razbojniki, ki so delovali v tolpah, so leta in leta vedno znova nadlegovali državljane in tako se je začel postopen propad Craca.
Leta 1807 je bilo mesto med napoleonsko okupacijo močno napadeno. Ukradli so imetje prebivalcev in umorili vse gospode. Petdeset let pozneje, po združitvi Italije, ki je pripeljala do zavezništva različnih držav na katere je bil razdeljen polotok, je Craco napadla vojska brigadirja Carmina Crocca.
Kljub smrtnim žrtvam in trpljenju domačinov vojna ni pomenila konca Craca. Okoli leta 1892 so prebivalci začeli čutiti tresenje tal. Mesto je ležalo na hribu v dolini Cavone iz peska in gline, zaradi česar je bilo popolnoma nestabilno za zemeljske premike.
Zaradi lege na teh gorah lahko vsak podnebni pojav, kot sta dež ali veter, povzroči potres. Zato je ena od najbolj zanimivih stvari ta, da lahko nekatere hiše vidite nedotaknjene, druge pa uničene, razlog je p ata, da so bile zgrajene na skalah in ne na glini.
Ti potresi so bili vse pogostejši in močnejši. Po podatkih italijanskih zgodovinarjev se je med letoma 1892 in 1922 skoraj 1500 prebivalcev začelo izseljevati, kar se je nadaljevalo celo stoletje.
Del prebivalstva je zaradi tradicije, ki so jo njihovi predniki ustvarili v Cracu, vztrajal še dolga leta. Toda potresi jim niso dali miru.
Italijani imajo zelo močno tradicijo in jim je bilo takrat zelo težko zapustiti svoj dom. Toda potresi so bili vedno močnejši, zato so prišli časi, ko niso imeli druge izbire.
Leta 1963 je močan potres uničil veliko še stoječih hiš, zato se je italijanska vlada odločila preseliti vaščane v bližnje mesto, leta 1975 pa je bila vas skoraj povsem zapuščena in je propadla. Leta 1980 je Italijo prizadel potres, znan kot Irpinia, ki je prizadel jug države in bil zadnji udarec za Craco.
Tako kot številna druga zapuščena mesta po vsem svetu je tudi Craco postal priljubljena turistična atrakcija v Italiji zaradi svoje zgodovine in čudovitega razgleda na doline Basilicate.
Leta 2010 ga je Svetovni spomeniški sklad uvrstil na seznam, da bi ohranil ostanke vasi.
Večkrat so ga uporabili celo za snemanje različnih filmov, kot so Kristusov pasijon (2004), James Bond Quantum of Solace (2008) ali več prizorov iz serije Saving Grace (2007).
Pred nekaj leti je bilo popolnoma brezplačno in lahko si se sprehajal, kolikor si hotel. Vse hiše so bile odprte, mesto je pa bilo večkrat izropano. Zaradi vsega tega je bila ustanovljena fundacija za ohranitev zgodovinskega središča, da ga ne bi še naprej uničevali, in je celo na seznamu svetovne dediščine.
Vir: La Nacion
