Piše: Damian Ahlin
Vlade, ki bo nastopila mandat 11. marca, ne bosta ovirali le pandemija in razdeljena družba, temveč tudi pričakovanja javnosti. Ali bo novi predsednik zmogel obvladati ta pričakovanja?
Čile je veljal za najbolj stabilno državo v regiji, dokler oktobra 2019 ni počil balonček in so politične razmere postale osje gnezdo. Ker je vlada zaradi množičnih protestov proti povišanju cen javnega prevoza, ki so privedli do nemirov, ropanja in zahtev po odstopu izvršne oblasti pod vodstvom desnosredinskega Sebastiána Piñere, visela na nitki, so različni politični sektorji podpisali sporazum, na podlagi katerega bo oblikovana ustavodajna konvencija, ki mora v štirih mesecih predložiti predlog za zamenjavo ustave iz leta 1980, podpisane pod jarmom vojaške diktature Augusta Pinocheta.
Tako so se pojavili številni voditelji, ki bodo od danes naprej vodili usodo južne države do leta 2026 oziroma do sprejetja nove ustave, če bo tako določeno. Vodstvo Gabriela Borića, bodočega predsednika, je med njimi nedvomno najbolj razvpito. In da, gre za spremembo vlade, a tudi za spremembo sloga, generacije in načina gledanja na politiko.
V Čilu je čutiti menjavo cikla, ne le zato, ker prehajajo od desnosredinske k levi vladi, ampak tudi zato, ker je zelo pomembna menjava generacij. Celotna prehodna zasedba se po desetletjih delovanja umika, na sceno pa prihaja nova generacija.
Problem pričakovanj
Ljudje od nove uprave pričakujejo ogromno. Poudarek je predvsem na zdravstvenem varstvu, izobraževanju, pokojninah in seveda gospodarskih pretresih, ki jih je pandemija še poslabšala. Prav tako je treba uspešno zaključiti ustavni postopek. Pričakovanja niso toliko povezana s tem, kaj lahko Borićeva vlada naredi, ampak bolj z vrednotami, ki jih uteleša sprememba cikla. Gre za ekipo, ki je manj osredotočena na tekmovalnost in bolj na skrb, bolj občutljiva na nove kulturne razmere v Čilu. Vendar pa obstajajo vidiki, ki jih Borić in njegovi ljudje ne bi smeli pozabiti, kot so težave, ki neposredno zadevajo državljane: kriminal, terorizem na jugu in migracijska kriza na severu.
Med vsemi temi sovražniki so najhujši neenakost, pokojninska drama in volilni proces. Za odzivanje na družbene zahteve, kot je omenjena sprememba pokojninskega sistema, je potreben denar, ki ga je v času krize težko dobiti. Ena od zastav levice je tako imenovani davek za razkošno bogate, ki naj bi skupaj z ukrepi za preprečevanje davčnih utaj prinesel 2,9 odstotka čilskega BDP.
Čile je bil namreč v zadnjih tridesetih letih zgled v procesu preobrazbe iz vojaške diktature v delujočo in gospodarsko uspešno demokracijo. Kljub vsem primanjkljajem, ki jih ima, je svetilnik v regiji
Dejstvo je, da se Borić bolj spogleduje s Pepejem Mujico kot z Danielom Ortego ali Nicolásom Madurom, torej išče zapuščino levice, ki se je oborožila, a postala demokratična. Novi predsednik prevzema vodenje države, ki je globoko socialno razdeljena, hkrati pa ima Čile vse gospodarske in strukturne možnosti, da se otrese posledic pandemije in iz krize izide močnejši. Velik izziv predsednika Borića je najti pravo ravnovesje in zmerne spremembe. S sestavo svojega kabineta je že poslal pomembno sporočilo, da misli resno s spremembami in da zaupa ljudem, ki imajo potrebne izkušnje za izvedbo reform.
Vir: DeutscheWelle