Piše: Álvaro Peñas
Medtem ko je bila svetovna pozornost usmerjena v rusko invazijo na Ukrajino, je Azerbajdžan 13. septembra napadel suvereno ozemlje Armenije. Od takrat je glavna zaveznica Armenije Rusija ponudila posredovanje in obe strani privedla za pogajalsko mizo. Rusko posredovanje je zaenkrat ustavilo spopade, vendar Azerbajdžanu ni preprečilo, da bi pred mesecem dni prekinil lašinski koridor, ki povezuje Gorski Karabah in Republiko Arštak z Armenijo, koridor, ki so ga nadzorovale ruske enote in je bil 25. avgusta predan Azerbajdžancem.
Edina vozila, ki so se lahko prebila skozi blokado, so vozila Rdečega križa, razmere v bolnišnicah pa postajajo kritične (poleg blokade je bila prekinjena tudi oskrba s plinom) in obstaja bojazen, da bo prišlo do resne humanitarne krize. Po drugi strani pa je Armenija uradno potrdila nakup orožja iz Indije, ker Rusija ni dostavila vojaške opreme, ki so jo Armenci že plačali.
Te zapletene razmere je 26. decembra v intervjuju za armensko javno televizijo, v katerem je omenil težavne odnose z rusko “zaveznico”, opisal sekretar armenskega varnostnega sveta Armen Grigorjan. Grigorjan je trdil, da Rusija močno pritiska na Armenijo, naj zagotovi koridor do Azerbajdžana in se pridruži Uniji držav Rusije in Belorusije, ter opozoril, da so bila diplomatska prizadevanja Armenije za izboljšanje odnosov s Kremljem zaman: “Armenska stran je bila vedno ustrežljiva. Kljub temu da smo bili zaskrbljeni zaradi reševanja krize zaradi azerbajdžanske blokade lašinskega koridorja, se nismo vzdržali udeležbe na srečanju z ruskim in azerbajdžanskim zunanjim ministrom 23. decembra.” Vendar se je ruska zaveznica postavila na stran Azerbajdžana in želi, da Armenija svoji tekmici preda t. i. Zangezurski koridor, prometni koridor, ki bi prek armenske pokrajine Sjunik povezal azerbajdžansko regijo Nahičevan s preostalim Azerbajdžanom. “Armenija se temu še naprej upira,” je dejal Grigorjan.
Sekretar Varnostnega sveta je tudi zatrdil, da Rusija izvaja vojaški pritisk, da bi Armenijo prisilila k pridružitvi državi uniji, ki vključuje Rusijo in Belorusijo, kar armenska vlada gladko zavrača: “Zvezna država popolnoma krši suverenost držav, ki jo sestavljajo. Armenija je bila in bo ostala suverena država,” je dejal Grigorjan, toda “ko armenska demokracija temu nasprotuje, je seveda pod pritiskom druge vrste- vojaškim”. Beloruski veleposlanik v Armeniji Aleksander Konjuk je na božični dan govoril o državi Uniji, ki jo tvorita Rusija in Belorusija, in možnosti vključitve tretje države: “Nisem povedal, katera, vendar so nas naši armenski bratje podprli. Ponavljam, da nisem govoril o nobeni konkretni državi, vendar sem prepričan, da se bo država Unija razvila.” Grigorjan je opozoril, da so bratje, ki jih je omenil beloruski veleposlanik, “morda med opozicijskimi silami”.
Armenija je po azerbajdžanski agresiji septembra 2022 večkrat neuspešno zaprosila za pomoč Organizacijo pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO) in Rusijo. Pomanjkanje podpore s strani organizacije CSTO je sprožilo novo soočenje z Rusijo, ko je armenski premier Nikol Pašinjan zavrnil podpis zaključne izjave vrha organizacije CSTO, ki je potekal konec novembra. “V zadnjih dveh letih je bila Armenija, država članica CSTO, vsaj trikrat žrtev azerbajdžanske agresije,” je spomnil Pašinjan in opozoril, da je CSTO vendarle priskočila na pomoč Kazahstanu, ko je ta zahteval njeno posredovanje med nasilnimi nemiri januarja. V prejšnjih spopadih se je CSTO izgovarjala, da konflikt ni potekal na ozemlju ene od njenih članic, temveč v separatistični regiji Gorski Karabah, ko pa je bilo napadeno armensko ozemlje, se je CSTO odzvala tako, da je obe strani pozvala k zadržanosti. Zaradi privilegiranega odnosa Azerbajdžana z Rusijo, ki jo je oslabila in diskreditirala vojna v Ukrajini, in njegovega zavezništva s Turčijo je Armenija nemočna pred ozemeljskimi težnjami svoje sosede. Njen predsednik Ilham Alijev je trdil, da so glavno mesto Erevan in drugi deli Armenije zgodovinska azerbajdžanska ozemlja.
Tigrane Yégavian, novinar in raziskovalec pri francoskem centru za obveščevalne raziskave, meni, da namen blokade lašinskega koridorja ni le pritiskati na Armenijo, naj preda koridor Zangezur, ampak tudi “spodbuditi prebivalce Gorskega Karabaha, naj zapustijo svoje domove in odidejo v Armenijo. Končni cilj je etnično čiščenje. Ahilova peta Armenije je njen šibki mednarodni položaj. EU, ki je julija z Azerbajdžanom podpisala sporazum o podvojitvi dobave zemeljskega plina do leta 2027, raje gleda stran. EU, nekatere njene države članice (španski kongres je soglasno izglasoval resolucijo o tem) in ZDA so seveda podale izjave, v katerih so pozvale k ponovnemu odprtju lašinskega koridorja, vendar niso obsodile nobenega od njih ali zagrozile s sankcijami. Po mnenju Jegavjana močnejšo podporo Armeniji izkazuje le Francija in celo francoska katoliška cerkev je pokazala solidarnost z Armenci, medtem ko “papež Frančišek ob napadih na prvo krščansko državo v zgodovini ostaja tiho”. Če se izjave “mednarodne skupnosti” ne bodo spremenile v sankcije proti agresivni politiki Azerbajdžana, bo Armenija ostala sama in prepuščena na milost in nemilost interesom Rusije in Turčije. Med kladivom in nakovalom.
Vir: Disidentia
