Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“To, kar se na Kubi dogaja, je to, da je socializem odpovedal in je treba izvajati represijo nad ljudmi, ki se glede tega pritožujejo. Ljudje ne dobijo več nazaj svoje svobode. In socialisti, kot vselej storijo, morajo najti nekega grešnega kozla. In to je vsakdo v državi, ki se z njimi ne strinja. Takoj te razglasijo za antirevolucionarja in imperialista. In seveda, vedno krivijo tudi ZDA, zlasti embargo. Ali lokalne kmete in ribiče embargo zadržuje, da bi prodajali svoje izdelke na lokalnem trgu? Ne, ampak režim. Zakaj je Kubancem onemogočeno imeti mala podjetja, kar je mogoče v Miamiju, Washingtonu in kar delajo povsod po svetu? Ni embargo tisti, ki jim to preprečuje,” je dejal ameriški senator kubanskih korenin Marco Rubio.
Potem ko so Kubo zajeli obsežni protesti proti zatiralskemu komunističnemu režimu zaradi lakote in vsesplošne bede, je spregovoril tudi ameriški senator Marco Rubio, ki ima kubanske korenine in čigar predniki so pobegnili pred “človekoljubnim” režimom Fidela Castra. Ob tem je dejal, da so fotografije protestov na Kubi zares impresivne. V času 62-letne komunistične tiranije v tej otoški državi se še ni zgodilo, da bi ljudje spontano odšli na ulice, kar se trenutno dogaja v 40 mestih. “Ljudje so se množično podali na ulice naravno, spontano, da bi zahtevali konec te tiranije. In menim, da je pomembno za naše ljudi, da bi razumeli, da bi razumeli, za kaj gre: marksizem, socializem ne deluje.”
“Način, na katerega je vedno deloval in se krepil, je bila takojšnja delitev prebivalstva. Socializem namreč uči, da obstaja zatiralski razred, na drugi strani pa se nahaja skupina žrtev. Govori o zlobnih zatiralcih, kapitalistih.” Ob tem revolucionarji zahtevajo oblast in moč, da bi se “zoperstavili” tem “zatiralcem”. Pojavljajo se obljube, da če bo “zatirani razred” podelil to moč, bo ljudem zagotovljena varnost, zaščita pred zatiralci. Revolucionarji zahtevajo svobodo v zameno za varnost. “To je vedno cena, ki jo socializem zahteva.” Vse skupaj pa se konča s tem, da se dve skupini ljudi med seboj sovražita, mnogi pa morajo oditi, pobegniti ali pa pristanejo v ječah, ker so predstavniki zatiralskega razreda.
Mnoga življenja in družine so posledično uničene. Težava pa je tudi v tem, ker socializem ne ponuja varnosti. “In ko ne more zagotoviti varnosti, ne vrne nazaj svobode.” In ko se ljudje pričnejo pritoževati, nastopi represija. In prav to je tisto, kar se na Kubi dogaja. “Socializem in marksizem sta na Kubi naredila to, kar sta naredila povsod po svetu, kjer so ju preizkusili: odpovedala sta!” Ljudem je bilo rečeno, da naj se odpovedo svobodi v zameno za zdravstveno oskrbo. A v resnici gre za zdravstveni sistem, ki ni zmožen niti osnovne zaščite pred epidemijo covida-19. Socialisti prav tako zavajajo ljudi z obljubo, da se odpovedo svobodi v zameno za gospodarsko varnost. “Kakšno gospodarsko varnost? Ljudje so lačni, domovi propadajo, ni nikakršnega resničnega gospodarstva na Kubi.”
Žalostni prizori s Kube: ljudem se strehe rušijo na glave, v operacijske sobe kaplja voda
Zavajajo tudi z obljubami, da ljudje prepustijo svojo svobodo v zameno za zastonj izobrazbo za vsakogar. A enkrat ko si zdravnik, lahko na Kubi voziš taksi, s čimer so višji zaslužki ali pa emigriraš prek morja in delaš za suženjske plače ter postaneš žrtev trgovine z ljudmi. “To, kar se na Kubi dogaja, je to, da je socializem odpovedal in je treba izvajati represijo nad ljudmi, ki se glede tega pritožujejo. Ljudje ne dobijo več nazaj svoje svobode. In socialisti, kot vselej storijo, morajo najti nekega grešnega kozla. In to je vsakdo v državi, ki se z njimi ne strinja. Takoj te razglasijo za antirevolucionarja in imperialista. In seveda, vedno krivijo tudi ZDA, zlasti embargo. Ali lokalne kmete in ribiče embargo zadržuje, da bi prodajali svoje izdelke na lokalnem trgu?”
“Ne, ampak režim. Zakaj je Kubancem onemogočeno imeti mala podjetja, kar je mogoče v Miamiju, Washingtonu in kar delajo povsod po svetu? Ni embargo tisti, ki jim to preprečuje. Niso ZDA tiste, ki to preprečujejo, ampak sistem.” Ljudje vidijo, da gre za laži. Kako pa je potemtakem mogoče graditi ogromne luksuzne hotele za turiste, ne morejo pa urediti propadajočih domov, v katerih živijo Kubanci, ko se jim strehe dobesedno sesuvajo na glave, voda pa dobesedno kaplja v operacijske sobe v bolnišnicah. Rubio se je dotaknil tudi denarja, ki ga sorodniki iz ZDA pošiljajo na Kubo – sistem vzame deset odstotkov poslanega denarja in ljudi prisilijo, da zamenjajo dolarje za nič vredno kubansko valuto, dolarje pa obdržijo oblastniki. Prav tako niso Američani tisti, ki zapirajo Kubance, ampak lokalni sistem. Nazadnje je vsaj 80 ljudi izginilo, družinski člani pa ne vedo, kje so. In za to ni odgovoren embargo.
