Piše: Bogdan Sajovic
Načrtovana posodobitev ameriške jedrske doktrine omogoča predsedniku širši nabor možnosti ukrepanja. Poudarek je na taktičnih jedrskih orožjih v regionalnih spopadih. ZDA se soočajo s problemom dveh tekmecev – Rusije in Kitajske.
V začetku tega meseca je v javnost pricurljala novica, da ameriško vojno ministrstvo pripravlja ključno posodobitev ameriške jedrske strategije. Ta bo osredotočena na pripravo na morebitne regionalne konflikte, ki bi vključevali Kitajsko ali Rusijo. Pregled in posodobitev, ki ju vodi podsekretar za obrambno politiko Elbridge Colby, dajeta večji poudarek taktičnemu jedrskemu orožju. Funkcionarji ministrstva pravijo, da je cilj razširiti možnosti, ki so na voljo predsedniku, in s tem okrepiti strategijo odvračanja, ne da bi se takoj zatekli k obsežnim strateškim jedrskim izmenjavam.
Ta razvoj predstavlja enega najpomembnejših premikov v ameriški jedrski doktrini v zadnjih desetletjih. Odgovarja na spremenjeno varnostno okolje, v katerem se ZDA prvič v svoji zgodovini soočajo z dvema jedrskima tekmama hkrati.
Rusija ohranja največji jedrski arzenal na svetu in znatne zaloge taktičnega oziroma nestrateškega jedrskega orožja. Medtem Kitajska pospešeno širi svoje zmogljivosti – z nekdanjih 250 bojnih glav pred nekaj leti je prišla na več kot 600 operativnih bojnih glav, po napovedih pa naj bi jih do leta 2030 imela že okoli 1000 ali celo več.
Spreminjajoče se razmere
Večji del obdobja po hladni vojni je ameriška jedrska strategija temeljila na strateškem odvračanju – medcelinskih balističnih raketah (ICBM), balističnih raketah, izstreljenih s podmornic (SLBM), ter težkih bombnikih, ki so sposobni dostaviti bojne glave na nasprotnikov domači prag.
Deklarativna politika in smernice za uporabo so poudarjale sposobnost zagotovljenega uničujočega tako prvega kot tudi povračilnega udara.
Omejene ali taktične jedrske možnosti so dobile manj pozornosti po koncu hladne vojne, ko se je primarna skrb oddaljila od morebitnih spopadov v Evropi ali Aziji.
Razmere so se spremenile leta 2022. Ruska invazija na Ukrajino, ki jo spremljajo ponavljajoča se jedrska retorika in prilagoditve doktrine, je poudarila pripravljenost Moskve, da uporablja jedrske grožnje kot del svoje taktike. Ruska vojaška doktrina je jedrsko orožje bolj eksplicitno vključila v scenarije regionalnih konfliktov, vključno z morebitnimi odzivi na konvencionalne napade, ki ogrožajo suverenost ali ozemeljsko celovitost. Rusija ohranja tudi znatno številčno prednost pri nestrateškem jedrskem orožju in ga je delno razmestila v Belorusiji.
Kitajska jedrska širitev v zadnjih letih je bila še hitrejša in še bolj nepregledna kot ruska. Peking je zgradil stotine novih raketnih silosov, razvil napredne sisteme dostave in izboljšal sposobnosti zgodnjega opozarjanja ter poveljevanja in nadzora. Kitajske zmogljivosti vse bolj vključujejo sisteme, ki bi jih lahko uporabili v regionalnem konfliktu, na primer v sporu glede Tajvana ali z ameriškimi zavezniki v Vzhodni Aziji.
Po ameriških ocenah sila takšne velikosti in sofisticiranosti Pekingu zagotavlja spekter jedrskih možnosti, namenjenih odvračanju ameriškega posredovanja in vsiljevanju ugodnih izidov. Razmere dodatno zaostruje dejstvo, da je Nova pogodba o strateškem zmanjšanju orožja (New START) – zadnji preostali dvostranski sporazum o nadzoru orožja, ki omejuje razporejene strateške bojne glave ZDA in Rusije – potekla februarja 2026. Odsotnost preverjenih omejitev in mehanizmov preglednosti je povečala zaskrbljenost zaradi morebitne neomejene jedrske tekme.
Ameriški funkcionarji in analitiki so poudarili tudi tveganje sočasne ali priložnostne agresije Kitajske in Rusije, pri kateri bi lahko bila kriza na enem prizorišču izkoriščena na drugem.
Pregled smernic za uporabo jedrskega orožja
Po navedbah več virov se Trumpova administracija osredotoča na smernice za uporabo jedrskega orožja in ne na celovit javni pregled jedrskega arzenala, kot so ga izvajale prejšnje administracije. Colby je govoril o »pregledu smernic za uporabo«, ki vključuje pooblastila poveljnika ameriškega strateškega poveljstva (STRATCOM) in ministra za vojno. Po vsej verjetnosti bo dokument ostal tajen in ne bo javno objavljen.
Glavna sprememba vključuje povečanje vloge krajših taktičnih jedrskih orožij v scenarijih regionalne vojne. V krizi, ki vključuje napad na ameriškega zaveznika – bodisi v Evropi bodisi v Indopacifiku – bi po današnjih smernicah predsednik lahko izbiral le med neukrepanjem ali strateškim odzivom, ki bi pomenil totalno jedrsko vojno. Seveda pa ta sprememba še vedno ohranja obstoječe strateške zmogljivosti in ne odpravlja dosedanje politike totalne jedrske izmenjave, če bi razmere to zahtevale.
Colby, ki je dolgoletni zagovornik prilagojenega odvračanja in večje pozornosti do jedrskih zmogljivosti na prizorišču, je že prej trdil, da ameriški doktrini manjka verodostojnosti, ker se preveč zanaša na grožnje strateškega napada, ki bi jih politični voditelji morda neradi izvedli. Trenutni pregled gradi na prejšnjih smernicah, vključno s smernicami Bidnove administracije iz leta 2024 o uporabi jedrskega orožja, ki so zahtevale sposobnost sočasnega odvračanja Rusije, Kitajske in Severne Koreje, hkrati pa odraža prioritete Nacionalne varnostne strategije Trumpove administracije iz leta 2025 in Nacionalne obrambne strategije iz leta 2026.
Problem dveh tekmecev
Proti Rusiji se nove smernice s poudarkom na taktičnem orožju opirajo na velik nestrateški arzenal Moskve in njeno zgodovino jedrskega izsiljevanja. Ameriški načrtovalci predvidevajo scenarije, v katerih bi Rusija morda razmišljala o omejeni jedrski uporabi, da bi zamrznila konvencionalni konflikt ali zastrašila zaveznike Nata. Zagotavljanje ustreznih ali primerljivih omejenih možnosti se šteje za bistveno za odvračanje takšnih potez in pomiritev evropskih partnerjev.
V indopacifiški regiji pa strategija odgovarja na rastočo sposobnost Kitajske, da ogroža regionalne cilje, in na morebitno uporabo jedrskega orožja za odvračanje ameriškega posredovanja v morebitnem konfliktu glede Tajvana ali v drugih krizah.
Uradniki vojnega ministrstva pravijo, da bi brez uporabnih omejenih zmogljivosti ameriški nasprotniki lahko računali, da bi Washington okleval tvegati strateško jedrsko vojno zaradi oddaljenega regionalnega spora.
Sistemi, ki jih je mogoče vnaprej razmestiti ali imajo doseg do kriznega žarišča, vključno z izstrelki, izstreljenimi z morja, bi lahko okrepili verodostojnost ameriških zavez Japonski, Južni Koreji, Avstraliji in drugim zaveznicam. Uradniki vojnega ministrstva opozarjajo, da bi nasprotniki brez teh taktičnih zmogljivosti lahko domnevali, da Washington zaradi oddaljenega regionalnega spora ne bo tvegal strateške jedrske vojne.
Problem dveh tekmecev pa izdelavi doktrin dodaja kompleksnost. Ameriške sile in strategija morajo biti dovolj robustne, pravijo v ministrstvu, da odvračajo oba tekmeca hkrati, tudi če so z enim od njiju vključene v velik konvencionalni konflikt. Zato so potrebni povečanje, pripravljenost in ravnovesje med strateškimi in nestrateškimi zmogljivostmi – deloma z namestitvijo dodatnih bojnih glav iz rezervnih zalog na obstoječe raketne sisteme, deloma s proizvodnjo novih bojnih glav in plutonijevih jeder.
Krepitev ali slabitev odvračanja?
Zagovorniki predlaganih sprememb trdijo, da se odvračanje krepi, ko imajo voditelji na voljo stopnjevane odzive namesto izbire »vse ali nič«. Opozarjajo tudi na nedavne naložbe Rusije in Kitajske v jedrske sisteme kot dokaz, da se morajo ZDA prilagoditi, če ne želijo tvegati, da bodo v primeru zaostritve konflikta izgubile nadzor.
Kritiki pa svarijo, da bi večji poudarek na taktičnem jedrskem orožju lahko znižal splošni jedrski prag, pripomogel k večji sprejemljivosti omejene jedrske vojne in povečal tveganje za stopnjevanje. Bojijo se, da bi lahko sprožil regionalne tekme v oboroževanju v Evropi in Vzhodni Aziji, zapletel zavezništva in spodkopal dolgoletna prizadevanja za zmanjšanje vloge jedrskega orožja. Zagovorniki nadzora nad orožjem tudi opozarjajo na odsotnost omejitev po izteku pogodbe New START in pozivajo k obnovljeni diplomaciji z Moskvo in Pekingom, vključno z ukrepi za zmanjšanje tveganj ter z morebitnimi večstranskimi pristopi, ki bi Kitajsko vključili v razprave o strateški stabilnosti. Nekateri kritiki nove doktrine tudi dvomijo, da bi kakršna koli uporaba jedrskega orožja – ne glede na to, kako omejena bi bila – sploh lahko ostala obvladljiva, ko bi bila enkrat sprožena.
Seveda pa je tu še cel kup praktičnih problemov. Razvoj, proizvodnja in razmeščanje dodatnih taktičnih sistemov namreč zahtevajo trajno financiranje, kar bo moral zvezni kongres vključiti v vsakoletne proračunske načrte. Hkrati bo treba okrepiti zmogljivosti obrambne industrije, predvsem pri izdelavi plutonijevih jeder in bojnih glav. Celotno širitev jedrskih zmogljivosti pa bo nujno uskladiti tudi s klasičnimi vojaškimi silami in protiraketno obrambo.
Razmeščanje taktičnega jedrskega orožja prinaša tudi občutljiva in zapletena pogajanja z zavezniki. To še posebej velja za primere, ko bi bilo orožje nameščeno v letalskih ali raketnih bazah na ozemlju zavezniških držav.
Prav tako bo treba pregledati, posodobiti in novim razmeram prilagoditi vse postopke poveljevanja in nadzora, izbire jedrskih ciljev ter nadzora nad stopnjevanjem uporabe jedrskega orožja. Le tako se bo mogoče izogniti napačnim ocenam, ki bi lahko pripeljale do katastrofalnih posledic.
Širši nabor možnosti ukrepanja
Napovedane posodobitve potekajo v okviru splošnih ameriških strateških usmeritev, ki poudarjajo obrambo domovine, »mir skozi moč« in sodoben jedrski arzenal za odvračanje strateških groženj. Posodobitev jedrske triade – torej zmogljivosti za izstrelitev jedrskega orožja s kopnega, morja in iz zraka – ostaja ključna prednostna naloga, njena izvedba pa bo seveda odvisna od proračunskih sredstev, zmogljivosti industrije in sprotnih ocen varnostnih groženj.
Jedrsko orožje torej ostaja osrednji steber ameriškega varnostnega sistema, napovedane posodobitve pa vrhovnemu poveljniku – predsedniku ZDA – omogočajo širši nabor možnosti ukrepanja v nepredvidljivih razmerah vse bolj nestabilnega sveta.
