Piše: Reinhard Olt
Avtobus odpelje iz Innsbrucka. Potniki se odpravijo na “izlet” v Verono. “Pro arte et musica” je ime njihovega programa, na katerem jih vodi Günther Andergassen, univerzitetni predavatelj na salzburškem Mozarteumu. Vendar niso običajni izletniki; njihovo potovanje 10. junija 1961 je služilo kot kamuflaža. Tudi Herlinde Molling, ki se s svojim športnim kupejem z münchensko registrsko tablico M-LE 333 pelje proti jugu na srečanje z možem Klaudiusom v Vilpian, mesto med Bolzanom in Meranom, ne potuje za užitek. V prtljažniku svojega avtomobila ima eksploziv. Tudi “udeleženci izletov” nosijo eksploziv v nahrbtnikih. V planinskih kočah, na gozdnih jasah in celo v gostilni sredi Bolzana se srečujejo z rojaki iz južnega dela Tirolske in jim izročajo razdeljene “spominke”.
Donarit in časovna varovalka
Pozno zvečer 11. junija Luis Steinegger zapusti svojo kmetijo in nad Traminom vzame donarit, ki ga je v tamkajšnji jami prinesel eden od udeležencev izleta. S prijateljem Oswaldom Koflerjem v Altenburgu pripravi dva stebra za elektriko. Pritrdijo eksploziv, detonacijsko vrvico ohlapno namestijo okoli jeklenih nosilcev. Nato sta nastavila časovnik, doma izdelano napravo. Ura v vaški cerkvi odbije desetkrat, ko Steinegger nastavi detonator na ena. Točno ob eni uri eksplodirajo naboje in električni stebri se zrušijo. Enako se dogaja v Sinichu pri Meranu, kjer Sepp Innerhofer z daljnogledom iz Schenne opazuje, kako se stebri, ki jih je “naložil”, drobijo kot vžigalice ob odmevnem rjovenju. Tudi v Bolzanu ob istem času nočno tišino prekine glasen pok. Gromki hrup, ki mu sledijo nove detonacije, marsikoga zbudi iz spanca. Med eno in pol tretjo uro se po vsej Bolzanski kotlini zaslišijo bliski in udarci, jeklene pošasti padajo na tla. (Pričevanja očividcev iz knjige “Südtirol 1961, Herz Jesu-Feuernacht …” Birgit Mosser-Schuöcker in Gerharda Jelineka, ki jo je leta 2011 izdala založba Tyrolia-Verlag v Innsbrucku).
Izredne razmere, zaporna kazen, mučenje, smrt
Zjutraj 12. junija, na “nedeljo Srca Jezusovega”, se pokaže, kako obsežna je bila “požarna noč”: razstreljenih je bilo 37 visokonapetostnih stebrov, osem železniških drogov in dve visokotlačni vodovodni cevi, ki so vodile do elektrarn: učinkovita zarotniška skupna akcija “Južnotirolskega osvobodilnega odbora” (BAS), katere cilj je bil povzročiti čim večjo škodo Italiji, pri tem pa obvarovati ljudi in zasebno lastnino. Svetovno javnost je treba seznaniti s problemom Južne Tirolske in izvajati pritisk na italijansko državno oblast, ki jo dojemajo kot okupatorski režim. Okoli 200 aktivistov iz obeh delov Tirolske je včlanjenih v BAS: “Zahtevamo pravico do samoodločbe za Južno Tirolsko! (…) Evropa in svet bosta slišala naš krik in spoznala, da je boj za svobodo Južnih Tirolcev boj (…) proti tiraniji.” Toda njihov poziv k boju dobi širšo podporo šele, ko prebivalstvo neposredno občuti odziv Rima na ognjeno noč: ta uvede izredne razmere v pokrajini, v celotni IV. Na Južno Tirolsko so premestili celoten IV. armadni korpus – 24.000 vojakov – in dodatnih 10.000 karabinjerjev – policistov v vojašnicah. Do konca julija je zaprta večina članov južnotirolske skupine BAS, vključno z njenim vodjo Seppom Kerschbaumerjem. Njegova soborca Franz Höfler in Anton Gostner podlegata okrutnemu mučenju v karabinjerski vojašnici v Eppanu. Šele zdaj se pojavlja val aktivne solidarnosti. Tudi na političnem področju v Avstriji.
Kaj poganja “zajebance”, kot še danes popularno imenujejo morilce? Želeli so dati nazoren zgled, da bi svetovno javnost opozorili na neprekinjeno neokolonialistično ravnanje Rima. Južni del Tirolske je italijanski vojni plen, nagrada za izstop iz Trojne zveze (z Nemškim cesarstvom in Avstro-Ogrsko) na začetku prve svetovne vojne, ko je sprva delovala kot “nevtralna”, nato pa leta 1915 vstopila v vojno kot zaveznica na strani antantnih sil Anglije in Francije. Pred razpadom avstro-ogrske dvojne monarhije je bila – tako kot “Welschtirol” (Trentino) – pet stoletij del “knežje grofije Tirolske” in s tem habsburške krone. Po mirovnem diktatu iz Saint-Germain-en-Laye (10. septembra 1919) je Kraljevina Italija 10. oktobra 1920 pokrajino do prelaza Brenner priključila k svojemu ozemlju. Z Mussolinijevim prevzemom oblasti leta 1922 se “Alto Adige” (“Hochetsch”) de-germanizira in kulturno italijanizira. Uveden je bil rimski upravni sistem, italijanščina pa je bila razglašena za edini uradni in učni jezik. Zaradi usmerjene naselitve podjetij in zaposlenih iz stare Italije se število etničnih Italijanov na Južnem Tirolskem do leta 1939 potroji. Diktatorja Mussolini in Hitler, “partnerja osi” v vojni, ki se je kmalu začela, sta se dogovorila za tako imenovani sporazum o izbiri: z njim sta Južne Tirolce prisilila, da se odločijo za “rajh” in zapustijo svojo domovino ali pa ostanejo in se združijo z Italijo.
Ponarejena avtonomija
Po drugi svetovni vojni so zavezniki zavrnili vrnitev Južne Tirolske Tirolski in obnovljeni Avstriji, kar je zahtevalo več kot 175.000 podpisov, ki so bili zbrani na skrivaj in izročeni kanclerju Leopoldu Figlu v Innsbrucku. Sporazum, ki sta ga septembra 1946 v Parizu sklenila zunanji minister Karl Gruber in italijanski ministrski predsednik Alcide de Gasperi, je prebivalcem pokrajine Bolzano zagotovil obsežne jezikovne in kulturne pravice ter določeno stopnjo samouprave. Vendar je Rim v prvem statutu o avtonomiji iz leta 1948 ta sporazum osmešil, saj je določil, da velja za regijo Trentino-Alto Adige, v kateri sta bili združeni dve sosednji pokrajini, Južni Tirolci pa so prevladovali nad etničnimi Italijani iz Trentina. V gibanju “Los von Trient”, ki ga je sprožil legendarni deželni glavar Silvius Magnago, so se Južni Tirolci uprli temu in nadaljnjemu naseljevanju južnih Italijanov s strani demokratične Italije na način kolonialne vladavine – v novih stanovanjskih in industrijskih projektih. Petdeseta in šestdeseta leta so zato polna upora proti rimski politiki. Predhodnica BAS je “Stielerjeva skupina”; tudi ona se strogo drži načela “nasilje samo nad lastnino”.
Kljub temu so dan po “ognjeni noči” nesrečne okoliščine terjale prvo žrtev; italijanski cestni stražar je v bližini (pokrajinske in jezikovne meje na prelazu) Salurn na mogočnem drevesu odkril nedeaktivirano eksplozivno napravo, s katero naj bi drevo posekali in na očiten in simboličen način prekinili cestno povezavo s Trentom, ki ga je med poskusom odstranitve ubila. V poznejših napadih je bilo na obeh straneh skupaj ubitih 25 ljudi. Nedavne raziskave pa so pokazale, da jih je kar nekaj posledica zarotniških napadov, pri katerih so odločilno sodelovali italijanski tajne službe in italijanska podružnica “Gladio” tajno delujoče Natove tajne organizacije “Stay behind”.
150 aktivistov BAS je bilo aretiranih, nekaterim je uspelo pobegniti in so nadaljevali svoje dejavnosti na severnem in vzhodnem Tirolskem. V milanskem procesu proti 94 obtoženim (87 iz Južne Tirolske, 6 iz Avstrije in 1 iz Zvezne republike Nemčije), ki je potekal leta 1963, so bile izrečene večinoma dolge zaporne kazni. Šest mesecev pozneje Sepp Kerschbaumer umre v veronskem zaporu; 15.000 Južnih Tirolcev sledi njegovi krsti.
Na Južnem Tirolskem se je od tiste “ognjene noči” zgodilo veliko. Na podlagi dveh deklaracij Združenih narodov (ZN), ki ju je takratni avstrijski zunanji minister Bruno Kreisky sprejel za južnotirolski spor, je bila v težkih pogajanjih med Rimom, Bolzanom in Dunajem končno najdena rešitev v obliki novega avtonomnega statuta, ki ga je Južnotirolska ljudska stranka (SVP), ki je v državi vladala od leta 1945, leta 1969 sprejela s tesno večino. V kombinaciji s “paketnimi ukrepi” in “izvedbenimi določbami”, katerih uresničitev se zaradi rimskih prijemov vedno znova zavleče, je spor mednarodnopravno rešen šele leta 1992 z “deklaracijo o reševanju sporov”, ki jo je zaščitna sila Avstrija predložila ZN v odnosu do Italije. Avtonomna pokrajina Bolzano – Alto Adige Avtonomna pokrajina Bolzano – Južna Tirolska je danes eno najbolj uspešnih območij v Italiji in širše, zato so tisti, ki so zadovoljni z obstoječimi razmerami, v katerih so se bolj ali manj udobno naselili, in so, kot vse kaže, jih sedanje vodstvo še vedno vladajoče večinske stranke SVP – in z njo vse parlamentarne stranke “domovine Avstrije” razen opozicijske FPÖ – obravnava kot kvazi politično in pravno končno stanje in jih propagira kot “model za mirno reševanje manjšinskih sporov”. Vsi drugi Južni Tirolci nemškega in ladinskega jezika, nemško-jugotirolska opozicija, avstro-patriotska združenja, kot sta Heimatbund (SHB) in Schützen (SSB), pa tudi tisti redki v SVP, ki avtonomije ne razumejo kot “zadnjo stopnjo”, temveč le kot vmesni korak na poti do samoodločbe, ki je mogoča po mednarodnem pravu in jo zahtevajo človekove pravice ter je bila zavrnjena leta 1919 in 1946, se še naprej zavzemajo za uveljavljanje pravice do samoodločbe.
Ni konca zgodovine
Ali ima “noč ognja” politični pomen in moč, da oblikuje prihodnost? Magnago in vodstvo SVP sta vedno zavračala napade kot načeloma obsojanja vredne. Tako kot avstrijski politiki iz generacije, ki jih je doživela, so tudi oni zanikali, da bi vedeli za njihove priprave ali da bi imeli kaj opraviti z aktivisti, kaj šele, da bi z njimi sodelovali. Vendar pa lahko v tej splošnosti v to podvomimo, saj danes vemo, da in katere osebnosti na Severnem Tirolskem, v drugih avstrijskih deželah, tudi na sosednjem Bavarskem, pa tudi v takratni bonnski politiki in seveda tudi na Južnem Tirolskem so stale za njimi, podpirale njihova dejanja, če jih niso izrecno odobravale, pa vendarle s simpatijami – in v nekaterih primerih celo onkraj idealističnih. Kasneje je bilo rečeno, da naj bi bili napadi “spodbuda za spremembo italijanske južnotirolske politike”, na koncu katere sta bila “paketna rešitev” iz leta 1969 in drugi statut o avtonomiji iz leta 1972. Konec koncev je bila to zasluga tistih, ki so s tveganjem življenja pomembno prispevali k reševanju domovine pred italijanskim fait accompli, tj. izenačevalno, raznarodovalno asimilacijo. Magnago je nekoč dejal, da so napadi “pomembno prispevali k boljši avtonomiji Južne Tirolske”.
Toda avtonomija kot pogoj in vrednota sama po sebi, kot jo praktično absolutizirajo Magnagovi politični vnuki v njegovi SVP in zunaj nje, ker je namenjena njihovemu dobrohotnemu povečevanju samoprevaraškega občutka zadovoljstva in naklonjena kompromisnemu dogovoru z Rimom in plazeči se italofiliji, ali do neke mere celo kot nekakšen “konec zgodovine”, saj si nemalo pripadnikov avstrijskega političnega razreda – kljub vsem nedeljskim govorom o “zadevi srca Južne Tirolske” – ni želelo prav borcev za svobodo. Niti tistih, ki jih je italijanska država prijela leta 1961 in v naslednjih letih, jih obsodila kot “teroriste” in z nekaterimi celo grdo ravnala do smrti; niti tistih, ki so takrat pobegnili in bili v odsotnosti obsojeni na dosmrtni zapor ali večletno zaporno kazen v nasprotju s človekovimi pravicami in ki od takrat niso videli svoje domovine. Zagotovo pa ne vsi tisti, ki se danes in v prihodnosti še vedno čutijo povezane z njimi in njihovimi cilji ter so zavezani svoji dediščini tako na tej kot na drugi strani Brennerja.
Samostojna »stran od Rima«
Njihov cilj je bil in ostaja samoodločba, idealna, materialna, politično-pravna “stran od Rima”. Za kakšen namen in v kakšni obliki, urejeni z mednarodnim ali ustavnim pravom, ali kot avtonomno ozemlje, ki je le ohlapno povezano z Italijo, s kulturno suverenostjo, jurisdikcijo in policijsko oblastjo, z največjo možno državnostjo, ali kot kondominij, ki ga skupaj upravljata Avstrija in Italija z lastnimi pravicami, ali kot popolnoma neodvisna suverena mala država, ali kot deseta pokrajina Avstrije ali kot ponovno združena s Tirolsko in s tem z Avstrijo, je in ostaja odprto. Jasno pa mora biti, da bodo o južni Tirolski in njeni prihodnosti odločali izključno tisti, ki niso bili vprašani niti v letih 1918/19 niti v letih 1945/46, ampak so bili postavljeni pred izvršeno dejstvo, in sicer Južni Tirolci nemškega in ladinskega jezika – v svobodnem, enakopravnem in tajnem izvajanju svoje nepreklicne pravice do samoodločbe.
Prof. dr. phil. Dr. h.c. Reinhard Michael Olt je bil 27 let urednik časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung (F.A.Z.), med letoma 1994 in 2012 pa njegov politični dopisnik na Dunaju za Avstrijo, Madžarsko, Slovenijo in občasno tudi za Slovaško.
Poleg tega je poučeval na nemških in avstrijskih univerzah ter kot gostujoči profesor na madžarskih univerzah.
Od leta 1990 je nosilec reda tirolskega orla, od leta 2013 pa velikega reda orla. Leta 1993 je prejel medijsko nagrado Zveze izgnancev (BdV). Leta 2003 mu je avstrijski zvezni kancler podelil nagrado Leopolda Kunšaka, avstrijski zvezni predsednik pa mu je podelil naziv profesorja. Leta 2004 je prejel novinarsko nagrado Otta von Habsburga za zaščito manjšin in kulturno raznolikost ter zlato častno odlikovanje Štajerske.
Leta 2012 mu je Univerza Eötvös Loránt v Budimpešti podelila častni doktorat (Dr. h.c.), združen z imenovanjem za profesorja, leta 2013 pa mu je avstrijski zvezni predsednik podelil častni križ za znanost in umetnost. Leta 2021 je od madžarskega predsednika prejel poveljniški križec reda za zasluge Madžarske.
Vir: UME
