Piše: Miran Černec
Oplenjenje Konstantinopla
13.4. 1204, v času 4. križarskega pohoda, se je začelo zloglasno plenjenje Konstantinopla, ena najbolj neslavnih epizod križarskih vojn in dogodek, ki je zaznamoval krščansko Evropo za dolga stoletja. Čeprav izvorni cilj pohoda ni bila prestolnica Bizantinskega carstva, je zapleten tok dogodkov in vladarskih intrig križarje aprila 1204 pognal v roparski napad, kakršen pred njimi ni uspel niti barbarskim plemenom; papež Inocent III. se je od dogodka res distanciral in že dolgo pred tem neukrotljivo križarsko vojsko celo izobčil, a kljub temu je oplenjenje mesta pomenilo mejnik, ki je katoliško in pravoslavno krščanstvo usodno razklal za skoraj 800 let. Že do prvega večjega izraza sovražnosti med pravoslavci in katoličani, ki so se še sredi 12. stoletja skupaj bojevali proti muslimanskim Turkom, je prišlo prav v Konstantinoplu; tam se je namreč leta 1182 zgodil t. i. masaker Latinov, med katerim je pravoslavna mestna drhal poklala na desettisoče katoliških meščanov, predvsem trgovcev iz Benetk in Genove. Ker je bil Konstantinopel v tem času daleč največje evropsko mesto in je veljal za praktično neosvojljivega, katoliški Zahod takrat ni izvedel povračilnih ukrepov; vendar so Zahodnjaki vsaj od tedaj bizantinsko prestolnico in njene vladarje obravnavali s sumničenjem in tudi snovalci 4. križarskega pohoda so se ji sprva nameravali izogniti v velikem loku. Pravzaprav je bil izvorni cilj pohoda, ki si ga je zamislil papež Inocent III., muslimanski Egipt, od koder naj bi križarji znova osvobodili Palestino in Jeruzalem (v rokah Saracenov od leta 1187). Za pot do Egipta so bile seveda potrebne ladje, zato je bil marca 1201 z Beneško republiko sklenjen dogovor, po katerem naj bi Benečani pripravili pomorsko floto za 33.500 križarjev – slednji pa naj bi zanjo ob samem pohodu tudi plačali. Benečani so se res lotili dela ter v rekordnem času izdelali 50 bojnih galej in 450 pomožnih plovil, v kar so investirali ogromna sredstva … Toda organizacija pohoda drugje po Evropi je bila porazna. Brez vsakega pravega voditelja se je do maja 1202 v Benetkah zglasilo trikrat manj križarjev, kot so pričakovali, kar je pomenilo, da so Benečani ostali brez dveh tretjin svojega finančnega vložka; in takrat so se zadeve spektakularno zapletle. Čeprav je papež križarjem izrecno prepovedal napade na krščanska mesta, so Benečani, ki so si želeli povrniti vsaj del vloženega denarja, zbrane može že novembra 1202 uporabili kot plačance v oplenjenju Zadra, svojega tekmeca na hrvaški obali. Od tedaj dalje je ostal pohod brez papeževega blagoslova in Inocent III. je udeležence napada na Zadar takoj ekskomuniciral. Benečani pa so skupaj z vse bolj razredčeno in odpadniško križarsko vojsko zdaj le še tuhtali, kje iztržiti preostanek denarja za nadaljevanje pohoda na Jutrovo … V tem času se je v dogajanje vpletel 21-letni Aleksij IV. Angelos, sin nedavno odstavljenega bizantinskega carja Izaka II., in jim ponudil sodelovanje, ki bi naj rešilo njihove finančne težave. Nesojeni princ je trdil, naj bi bil njegov stric Aleksij III. oblast v Konstantinoplu prevzel nelegitimno, da ga bodo tamkajšnji meščani sprejeli odprtih rok in ga hitro ustoličili za novega carja – seveda pa je za to potreboval vojaško podporo in v zameno obljubljal bogato nagrado. Križarji, ki niso imeli več ničesar izgubiti, so privolili. Junija 1203 je tako beneško-križarska odprava okoli 15.000 mož pospremila bizantinskega prestolonaslednika pred zidove Konstantinopla, kjer pa ga meščani niso sprejeli z navdušenjem; pravzaprav so ga obmetavali z odpadki in se mu posmehovali. Zahodnjakom je šele po krvavem boju uspelo prepoditi uzurpatorskega carja Aleksija III. in za vladarja Bizanca je bil nato 1. 8. 1203 skupaj s svojim očetom res znova ustoličen njihov mladi varovanec. Slednji je zdaj skušal izpolniti obljube do »latincev«, in da bi jih izplačal, je ukazal v mestu dvigniti davke in v zlato pretopiti dragocene cerkvene zaklade, kar pa ga je naredilo pri podanikih le še bolj osovraženega … Končno je med meščani Konstantinopla zavrelo in novopečeni car Aleksij IV. je bil februarja 1204 po državnem udaru odstavljen in zadavljen; Benečani in križarji, ki so se medtem utaborili pred mestom in zaman čakali na izplačilo obljubljene nagrade, so tako ostali brez svojega moža na bizantinskem dvoru – s tem pa tudi brez sredstev, da bi bodisi nadaljevali pot v Egipt, bodisi se vrnili domov. Ob vse bolj sovražnem odnosu Bizantincev in ob vse večji verjetnosti, da jih bodo ti prej ali slej pokončali pred mestnim obzidjem, je tako v njih dozorela odločitev, da lahko svoj položaj rešijo le na en način – da namreč naredijo nekaj, kar ni uspelo še nikomur pred njimi, ter osvojijo in oplenijo sam Konstantinopel. Ko se jim je nato pridružilo še 6.000 iz mesta izgnanih katoličanov, se je v začetku aprila 1204 odvila ena najbolj osupljivih in tragičnih bitk v evropski zgodovini. Po 5 dneh obleganja je uspelo Zahodnjakom iz visokih jamborov njihovih ladij prek mestnega obzidja vdreti v samo središče in začelo se je nepopisno, več dni trajajoče plenjenje, med katerim je največja prestolnica takratnega krščanskega sveta zagorela na vseh koncih; pobitih je bilo okoli 2.000 civilov, cerkve in samostani so bili izropani, neštete neprecenljive relikvije so izginile neznano kam in ob požigu celih četrti je brez strehe nad glavo ostalo stotisoče prebivalcev. Mesto si ni nikoli več res opomoglo; Bizantinskega carstva je bilo za 57 let konec – začel se je vzpon »Latinskega imperija«.
Bombardiranje Beograda
16. 4. 1944, na pravoslavno Veliko noč, so anglo-ameriška letala med 2. svetovno vojno bombardirala Beograd. Ubitih je bilo vsaj 1.200 civilov – med njimi desetine Slovencev, ki so bili v srbsko prestolnico izgnani po nacistični zasedbi Štajerske in Gorenjske –, v mestu navzoča nemška vojska pa je imela le minimalne izgube. Tovrstna bombardiranja jugoslovanskih mest, ki so jih Anglo-Američani pogosto izvajali na željo Brozove partizanske gverile, so pri številnih Srbih, Slovencih in Hrvatih vzbujala dvome o nenavadnem sodelovanju zahodnih zaveznikov in domačih komunistov; na eni od neeksplodiranih bomb, ki so jih Beograjčani našli po napadu, so odkrili celo pomenljivo morbiden napis v cirilici: »Srećan Uskrs!«
Velika severna ekspedicija
17. 4. 1732 je carica Rusije Ana Ivanovna, nečakinja Petra Velikega, izdala ukaz o začetku velike znanstvene odprave v tedaj še povsem neraziskana območja arktične Sibirije. Cilj odprave, ki si jo je pred smrtjo sicer zamislil že sam Peter Veliki, je bil odkriti skrajne vzhodne robove evrazijskega kontinenta ter tako po možnosti poiskati stik Evrope s Pacifikom in severozahodno obalo Amerike. Odprava pod vodstvom legendarnega danskega pomorščaka Vitusa Beringa, ki jo je v celoti financiralo Rusko carstvo, se je izkazala za eno najdaljših, najdražjih, najnevarnejših, a hkrati tudi najuspešnejših raziskovalnih ekspedicij v človeški zgodovini; ne le da so Bering in drugi udeleženci med njo priskrbeli neprecenljive zemljepisne, naravoslovne in etnografske podatke o Sibiriji, temveč so na zemljevid sveta postavili ves skrajni severovzhodni konec Evrazije in julija leta 1741 kot prvi znani Evropejci celo uzrli obale Aljaske. Vitus Bering je žal za vsa ta izjemna odkritja plačal najvišjo ceno, saj je ob vrnitvi v surovih arktičnih vodah pred obalo Kamčatke doživel brodolom in tam umrl 8. 12. 1741. Enako usodo je doživelo še 28 članov njegove posadke, toda preostalih 46 jih je preživelo in se s skrajnimi močmi do avgusta 1742 vrnilo na celino. Odkritja velike severne ekspedicije so med drugim omogočila Rusiji, da je za več kot 100 let kolonizirala Aljasko – morje med Evrazijo in Severno Ameriko, ki ga je odkril neustrašni danski pomorščak, pa se po njem še danes imenuje Beringovo morje.
Krstna vožnja s »Triglavom«
18. 4. 1934 je iz delavnic podjetja »Avtomontaža« v Ljubljani prvič zapeljal na ulice slovenski avtomobil znamke »Triglav«. Avto je bil izdelek domače zasebne podjetniške pobude, temeljil pa je na takratnem nemškem modelu DKW; po poročanju časnika »Jutro« je znašal delež slovenskega dela že pri prvem vozilu 50 odstotkov, a vlagatelji v projekt so načrtovali, da bo po začetku serijske proizvodnje le še naraščal. Po navedbah »Jutra« so v »Avtomontaži«, ki je avtomobile sestavljala, medtem ko sta obrtniški delavnici Fajfarja in Belantiča zagotavljali karoserijo, tapetniška in ličarska dela, tako že v času krstne vožnje razvijali domači motor na zračno hlajenje; prav tako se je načrtovalo, da se bodo vsi kovinski deli avtomobila v najkrajšem času izdelovali v slovenskih tovarnah. Predstavitev prvega »Triglava« se je končala z optimističnimi besedami: »Tako bo morda že v bližnji bodočnosti stekel voz, ki bomo lahko ponosno pokazali nanj kot na 100-odstotno delo domače pridnosti in podjetnosti.«
