Piše: Blagovest.si
Pri vprašanjih, kot je vojna in obramba pred sovražnikom, smo kristjani zaradi slabe poučenosti pogosto razdvojeni. Peta Božja zapoved (“Ne ubijaj”) je sicer zelo kategorična, a kaj to pomeni v konkretnih okoliščinah? Smo res vedno zavezani k nenasilju?
Na drugi strani se seveda srečujemo z zgodovinskimi zablodami, ko so duhovniki blagoslavljali tudi orožje in vojake, ki so odhajali v agresijo nad nedolžnimi. Postavlja se vprašanje, ali bi šli tudi brez tega blagoslova in kakšne bi bile posledice, če tega blagoslova ne bi bilo. Morda nam odgovore na to vprašanje lahko ponudi knjiga “Frančiškan v SS”, pričevanje duhovnika, ki je deloval v nemški vojski že pred prihodom nacistov na oblast.
Sedaj, ko poteka huda agresija Putinovih čet na Ukrajino, poteka tudi intenzivna kampanja za to, da zveza Nato zapre zračni prostor nad Ukrajino. Jasno pa je, da se zveza Nato ne namerava neposredno vmešati v spopad. Ne samo zato, ker Ukrajina ni članica te zveze, ampak tudi zato, ker bi takšna poteza lahko sprožila globalno vojno in morebitno uporabo jedrskega orožja. Vendar pa je prelivanje krvi potrebno ustaviti – če ne gre drugače, tudi s silo. To so pokazale tudi izkušnje iz devetdesetih let, ko je Zahod z veliko zamudo (!) reagiral z letalskimi napadi in ustavil agresijo srbskih sil v BiH in Kosovu. Čeprav je krščansko prepričanje na strani miru, pa doseganje miru dopušča obrambo in uporabo sile. Tudi Slovenija se je leta 1991 zoperstavila agresiji okupatorske armade tako, da jo je ustavljala s silo. Mnoge molitve za mir ter tudi diplomatska prizadevanja ne samo politikov, ampak tudi mnogih slovenskih literatov, naših škofov in vseh, ki so imeli zveze po svetu, so pripomogle k temu, da se je agresija ustavila.
Več si lahko preberete TUKAJ.
