Piše: France Cukjati
Moja knjiga V spopadu ali sožitju z naravo govori o »naravi« z dveh problemskih vidikov. Ko gre za ekologijo in naravovarstvo, torej zunanjo naravo, jo zahodni svet poveličuje do te mere, da »krona stvarstva« v njej nima več nobenega posebnega mesta. Ko gre za človekovo notranjo naravo, pa jo je pripravljen izmaličiti in spreminjati do popolnega uničenja.
V osmih nadaljevanjih bom povzel bistvene poudarke te moje knjige, ki je izšla leta 2025 in sem jih poudarjal na predstavitvi knjige po Sloveniji.
Čudež vesolja
Albert Einstein je znan po izjavi, da je najbolj nerazumljivo pri vesolju to, da ga razumemo. Razumeti ga je namreč možno le, če je dosledno podvrženo trajnim fizikalnim zakonitostim, ki so z neverjetno natančnostjo usmerjale nastanek in delovanje grandiozne podobe vesolja.
Veliki pok je smel trajati le 10-43 sekunde (Plankov čas), da se planeti niso razleteli in jih je zakon privlačnosti še lahko obdržal v kroženju svojega osončja. Sprememba v odnosu sil med ekspanzijo in težnostjo za samo 1:1055 bi vodila v prehitro širjenje vesolja ali k počasnejšemu širjenju, kar bi povzročilo rapidno zgrudenje galaksij. Če bi se razdalja med Zemljo in Soncem povečala (oziroma zmanjšala) za 2 %, bi bilo za življenje premrzlo (oziroma prevroče). Tudi hitrost vrtenja zemlje in neskončno drugih parametrov je točno določeno, da obstaja možnost življenja na zemlji.
Verjetnost, da bi se takšen planet, kot je zemlja, naključno pojavil v vesolju, je le 1 : 1030. Če bi bila 1 : 109, bi bila verjetnost ene milijardinke. Kje je še 1 : 1030 ?!
Galileo Galilej, ki je zakon prostega pada odkril in ne izumil, je bil prepričan, da obstaja v naravi univerzalni, celo matematično ugotovljiv red. Narava je urejena in zato tudi razumljiva.
Čudež življenja
Že rastlinski svet je en sam čudež narave. Neizmeren skok urejenosti pa predstavlja živalski svet. Že najmanjša bakterijska celica, ki jo sestavlja milijarde atomov in tisoče različnih sistemov, celičnih organel, katerih delovanje je do potankosti med seboj usklajeno, predstavlja organizacijsko bolj zahtevno tvorbo, kot je katerakoli od človeka načrtovana in izdelana tovarna.
Že stari Grki so bili dovolj iskreni in pošteni kot na primer Parmenid, ki je v 5. stoletju pred Kristusom postavil tezo, da iz nebivajočega ne more nastati bivajoče. Mrtva materija ne more poroditi življenja, niti bakterije.
Pa tudi prehod življenja z nižjega na višjo raven je vprašljiv. Darvinisti trdijo, da tak prehod zahteva dolga časovna obdobja. Ob tem bi morali paleontologi, ki raziskujejo faze življenjskega razvoja, odkriti kakšne vmesne člene, »manjkajoče člene« (missing links). A teh ni in ni! Do danes paleontologija namreč ni odkrila ostankov nobenih prehodnih oblik (missing links) med glavnimi skupinami živalstva. Še prav poseben problem je pojav človeka. Doslej še niso našli ostankov vmesnega bitja, ki bi bil pol človek pol žival, pa tudi zamisliti si ga ne moremo.
Smo torej pred čudežem življenja.
Kaj je živa snov? Pri enoceličnih organizmih je to celica. Njene sestavine so atomi, molekule, ioni ter druge materialne »substance«, ki same zase niso žive. Lahko jih združimo, stresemo v neko »posodo«, pa iz te mešanice ne bomo nikoli dobili žive celice, kot je na primer bakterija, v kateri imajo vsi njeni materialni delci (organele) neki medsebojni odnos, neko usklajeno vodeno interakcijo za dosego skupnega cilja.
Življenje večceličnega organizma je prav tako vodeno iz nekega nadmaterialnega počela, ki usklajuje odnose ne le med snovnimi elementi posamezne celice, ampak tudi med milijardami celic celotnega organizma.
Počelo, »duša«, travniške marjetice vodi celice korenin, da iz zemlje počrpajo tiste snovi, ki jih potrebujejo zgornje celice za oblikovanje rumeno-bele cvetlice. Ta proizvede tudi sladek med, da privabi čebele in jih nagradi za izpolnitev naloge opraševanja. Nehote, nevede pomagajo zagotoviti marjetici potomstvo in s tem preživetje ter ustvariti čudež življenja. Najelementarnejša naloga duše je torej podeliti življenje telesu (oziroma oživiti telo) rastline, živali, človeka.
Darvinova evolucija
Ko je Charles Darwin (1809–1882) sredi devetnajstega stoletja (1859) objavil svoje glavno delo O nastanku vrst po naravnem izboru, je v intelektualnih krogih završalo. Predvsem v tistih krogih, ki so že dolgo razmišljali, kako iz svetovnonazorskega okvira izločiti Boga. Če bi pojem Boga kot stvarnika vesolja, zemlje, človeka … uspelo potisniti v polje neznanstvene domišljije, »pravljice«, potem bi človek postal osvobojen, da s svetom, družbo, naravo in celo s človeško naravo počne, kar hoče.
In Darwin je videl zakonitosti delovanja evolucije le v naravnem izboru ali selekciji: boju za preživetje in izločitvi tistih posameznikov, ki zaradi neugodnih lastnosti ne morejo tekmovati z nosilci prednostnih lastnosti. Ker je verjel, da obstajajo »višje« in »nižje« človeške rase, je prerokoval, da bo tudi med njimi prišlo do »neizprosnega boja«.
Vse življenje je nihal med vero in nevero v Boga in v smisel narave. V času, ko je pisal svoje glavno delo, je včasih tudi podvomil o daljnosežnosti svojega nauka. Le kako je mogoče, da bi bilo to ogromno in čudovito vesolje, ki obdaja človeka, rezultat slepega naključja? »Če razmislim o tem,« pravi v svoji avtobiografiji, »potem se čutim prisiljenega ozreti se po nekem prvem vzroku, ki ima v neki meri človeškemu analogen intelekt, in si zaslužim, da me imenujejo teista«.
Materialisti so seveda želeli videti v evoluciji potrditev svojih nazorov. Engels je navdušeno pisal Marxu: »Pravzaprav je Darwin, ki ga ravnokar prebiram, kar čudovit. Teleologija po eni strani doslej še ni bila uničena, to se je zdaj zgodilo.« Darwinov nauk je torej po Engelsovem mnenju iz narave dokončno odpravil vsak globlji smisel. In Marx je takoj spoznal v Darwinovem delu naravoslovno osnovo za svoj materialistični pogled na življenje.
A z živim bitjem se dogajajo mnoge različne stvari in vendar bitje skozi vse faze ostaja individualno-substancialno isto. Življenjsko počelo usmerja stalnost v spremembi in spremembo v stalnosti. To počelo je lahko samo nematerialno, bitje pa se v svoji materialni podobi skozi evolucijo spreminja. Darvinizem je, bitnostno gledano, nelogičen.
Darvinistična zmota
Kako naj »darvinistična prilagoditev« razloži naravnost fantastično spremembo gosenice v bubo in potem v metulja, torej proces, kjer se izvrši totalna transformacija, pri kateri se organi in tkiva razpustijo in popolnoma na novo izoblikujejo, dokler ne nastane odrasla krilata živalca? Tudi švicarski zoolog Adolf Portmann je na številnih primerih prepričljivo pokazal, da številne lastnosti živali z gotovostjo nimajo prilagoditvenega in koristnostnega značaja, ampak jih moramo razumeti kot izraz »samopredstavitve« živega bitja, kar je poimenoval kot »Darstellungswert«.
Darvinistični credo je tako nabit z emocijo, da lahko govorimo kar o »religioznem« značaju in izrekanju anateme nad drugače mislečimi. Nietzsche je dejal: »Prepričanja so hujši sovražniki resnice kot laži.« Kajti redkokdaj je bila kaka teorija tako dobrodošla kot darvinizem ob prodoru materializma v svetovni nazor številnih »razsvetljenih« izobražencev.
Tudi na področju spreminjanja (prilagajanja) genov ne moremo uporabiti darvinistične dogme o evoluciji. Posamezna »genska stikala« v genomu pa imajo nalogo, da na primer pod vplivom raznih stresorjev posamezne gene po potrebe premeščajo, vklapljajo ali izklapljajo (Genschalter), s čimer se vzpostavljajo nove genske povezave.
V dobi strojev je Darwin postavil mehanicistični zakon narave. Oswald Spengler pravi: »Celotna Darwinova teorija je zgolj prenos ekonomije na biologijo.« Bistvo njegove evolucijske teorije je prevlada naključja, naključne mutacije. Toda sistemi ne more z naključji vzdrževati urejenosti življenja!
Vse celice posameznega bitja imajo enako genetsko karto. Toda njegove celice so različne, ker je vključenost genov različna. Obstaja torej nekaj zunaj genov, kar ureja samo delovanje genov. Informacije iz okolja res vplivajo na izražanje posameznih genov. 95 % malignih obolenj namreč prihaja od epigenetsko spremenjenega genoma.
Ker smo naravni plod zemlje in se vse bolj zavedamo, da iz neinteligentne materije nobena evolucija ne more roditi inteligentnih (duhovnih) bitij, smo očitno na začetku obdobja duhovnosti. Epigenetski pogled na življenje prinaša izhodišče za »evolucijski« – bolje rečeno »razvojni« – skok k novi integralnosti človeka.
Eksplozija življenja
Že Darwin je opažal, da fosili ne potrjujejo kontinuiranega spreminjanja živalskih vrst. Danes, ko je poznavanje fosilov bistveno napredovalo, ugotavljamo, da nič ne potrjuje t. i. gradualizma. Kot smo rekli, nikjer ne najdemo tistih vmesnih členov, ki bi potrjevali doktrino o postopni evolucijski transformaciji iz nižje v višjo razvojno vrsto, iz opice v človeka. Človek se je v bogatem spektru živih bitij pojavil kot popolna novost. Ob tem pa se moramo zavedati, da ne obstaja niti teoretska možnost, da bi se neko novo življenje rodilo samo od sebe.
Paleontološka nahajališča po svetu (Namibija, Grenlandija, Sibirija, Avstralija, Kitajska, Kanada) nam razodevajo, da je evolucija v začetku kar 3 milijarde let preigravala bakterije, cianobakterije in enocelični plankton, nato pa nenadoma (v nekaj milijonih let = v tisočinki časa) najdemo prototipe vseh rodov današnjega živalstva po vsej zemlji, kar imenujejo kambrijska eksplozija življenja. Obdobje mirovanja je trajalo kar pet šestin življenja na planetu, nato pa eksplozija kreativnosti narave. To se je zgodilo le enkrat, čeprav poznamo vsaj pet velikih katastrof ob koncu ordovicija, devona, perme, triasa in krede, po katerih je življenje znova vzcvetelo. Ne prej in ne kasneje očitno ni bilo nobenih Darwinovih »naključnih mutacij«. Kje so t. i. »vmesni členi« (missing links). Vsa kambrijska bitja imajo popolno razvite oči, tipala in živčevje, okončine pestrih oblik, ter razvit prebavni, dihalni in krvožilni sistem. In vse to se je pojavilo tako rekoč naenkrat, v geološkem trenutku nekaj milijonov let.
Evolucija je v enem samem zamahu realizirala telesne načrte vseh prihodnjih živalskih vrst. Temu ni sledilo nič novega, le evolucijsko preigravanje tem. Ali lahko temu še rečemo evolucija? V trenutku ene tisočinke časa celotne evolucije življenja? Teorija evolucije ne more razložiti ali celo utemeljiti prehoda ene živalske vrste v drugo. Lahko pa – zahvaljujoč epigenetiki – obrazloži prilagajanje posamezne živalske (človeške) vrste na spremembe okolijskih zahtev.
