Piše: France Cukjati
»Od kod prihajamo? Kaj smo? Kam gremo?« se na začetku svoje knjige Družbeno osvajanje zemlje sprašuje znan biolog Edward O. Wilson. Gre za osrednja vprašanja religije in filozofije. Brez odgovora na ta vprašanja ne moremo razumeti ne vesolja, ne narave in ne človeka.
Stvarjenje človeka
Homo habilis, ki ga najdemo pred dvema do tremi milijoni let v Afriki, predstavlja s spremembo svoje lobanje startno osnovo za »evolucijski« skok v modernega človeka. Mnogi paleontologi menijo, da je takrat prišlo do klimatskih sprememb in afriški deževni gozdovi so se spreminjali v suhe savane, kar je za človeka pomenilo veliko nalogo prilagoditve prehranjevanja in bivanja.
Zgodnje antropoidne opice (primati), ki so imele velikost možganov kakšnih 250 cm3, najdemo pred 10 milijoni let. Australopithecus africanus pred 4 milijoni let ima velikost možganov 450 cm3, Homo habilis pred 1,7 milijona leti 600 cm3, nato pa velikost možganov praktično »eksplodira«: Homo erectus pred 0,7 milijona let ima že 850 cm3, Homo sapiens pred 0,2 milijona let pa že sedanjih 1500 cm3 velike možgane.
Darvinisti trdijo, da je prav to nenadno povečanje lobanjske votline omogočilo nadaljnji razvoj opičjih možganov in s tem evolucijo opice v človeka. Pri tem pa pozabljajo, da se biološke in anatomske lastnosti telesa do neke mere res lahko postopno spreminjajo, prilagajajo, vendar le, če to nekdo od organizma ciljno zahteva. Nobenemu športniku se telo ne razvije spontano, tako da bi lahko kar računal na olimpijsko medaljo. Športnik mora v svoj organizem vložiti ogromno volje ter z vztrajnim treningom od njega zahtevati, da okrepi srce, poveča mišično maso, izboljša reflekse itd.
Razvoj človeških možganov, če ga primerjamo z razvojem možganov pri živalskih primatih, je tako skokovit, da je že soutemeljitelj darvinistične teorije Alfred Russel Wallace (1823–1913) postavil trditev – v veliko nezadovoljstvo Darwina –, da nastanek človeka ni razložljiv brez posega »višje kozmične inteligence«.
Stare modrosti
Zahodna krščanska kultura je podedovala skoraj tri tisoč let staro svetopisemsko zgodbo o stvarjenju sveta, ki ni toliko odgovor na vprašanje, kako je svet nastal, temveč predvsem, ali je to stvarstvo človeku tuje in sovražno ali pa morda prijazno, saj naj bi ga prav za človeka ustvaril Bog. In res je ob tej starodavni zgodbi človek lahko začutil, da je ljubljen in varovan.
Po zapisu svetopisemskega avtorja Elohista, je Bog Stvarnik pooblastil prvi človeški par: »… napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam morja …« (1Mz 1,28). S tem je človeku okrepil občutek večvrednosti, občutek lastnika, gospodarja, ki lahko počne z naravo, kar hoče – kar lahko vodi v antropocentrični ekologizem! Drug avtor, Jahvist, pa piše: »Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v Edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.« (1Mz 2,15). To utemeljuje občutek odgovornega varovanja okolja, kar vodi v ekocentrični ekologizem. Lahko rečemo, da če sta ločena, sta oba uničujoča: antropocentrizem brez spoštovanja narave, ekocentrizem pa brez spoštovanja človeka.
Pravo (biblično) rešitev pa najdemo v evangeljski podobi eko-humanizma: poljedelec–kralj. Evangelij jasno vzpostavlja lik kralja ne kot samovoljnega oblastnika, ampak kot odgovornega služabnika. Ob bibličnem svetovnonazorskem izhodišču se človek čuti duhovno povezanega z vsem stvarstvom in vsemi živimi bitji na zemlji. Vendar narava sama ni sveta, je pa odraz svetosti njenega Stvarnika.
Tudi človek sam je del narave, del okolja, za katerega je odgovoren. Človek tudi ni le materialno in biološko ampak tudi duhovno bitje. Njegova narava nima le materialne in biološke razsežnosti, ampak tudi duhovno. Pri živali se skozi individualne izkušnje in čredni nagon oblikuje nagonska shema obnašanja, ki je bolj ali manj predvidljiva. Pri človeku se ta shema oblikuje ne le nagonsko, podzavestno, po načelu epigenetike, ampak tudi ob sodelovanju svobodne osebne odločitve in zavestne presoje.
Živeti po svoji naravi
Nič ni težje za človeka, kot če mu okolje vztrajno preprečuje živeti po lastni naravi ali mu celo vsiljuje in od njega zahteva neko tujo, »protičloveško« naravo, kot so sovraštvo, krivičnost, nemoralnost in ateizem. Še bolj usodno za človeka pa je, če sam s svojim obnašanjem in delovanjem postopoma razgrajuje svojo pristno človeško naravo, zgrajeno in preizkušeno skozi tisočletja, ter se prepusti »protičloveški« naravi, ki jo propagirajo in vsiljujejo totalitarne ideologije, kot so nacizem, fašizem, komunizem, prebujenstvo, ideologija o prosti izbiri spola itd.
In prav to se je dogajalo v prejšnjem stoletju – in se na drug način še vedno in še bolj pritlehno dogaja v 21. stoletju. »Končni cilj komunističnega sistema je bila preobrazba človeške narave,« je zapisal Orlando Figes (1959–) in nadaljeval: »Podobno je marksistična filozofija učila, da je človeška narava proizvod zgodovinskega razvoja in jo je zato mogoče preobraziti z revolucijo. Znanstveni materializem Darwina in Huxleyja, ki ga je inteligenca v času Leninove mladosti častila kot versko dogmo, je tudi zagovarjal trditev, da človeka determinira svet, v katerem živi. Iz vsega tega so boljševiki sklepali, da lahko njihova revolucija ob pomoči znanosti ustvari novo vrsto človeka.«
Za razliko od živalske narave, ki je skozi zgodovino izredno stabilna in se na spremembe okolja in življenjskih pogojev le počasi prilagaja, pa je človeška narava zelo spremenljiva in prilagodljiva. Človek se v primerjavi z živaljo že rodi »za nekaj let prezgodaj«, zaradi česar je kot »nedokončano« bitje izredno dojemljiv za vplive družine in okolja. Nato se začne odvijati zgodba njegove svobodne volje pa tudi epigenetike in okoljskega vpliva na prebujanje določenih genskih struktur. S sposobnostjo razuma in presoje človek v veliki meri postaja sam svoj oblikovalec lastne narave. Oziroma sooblikovalec!
Z razliko od živali se človek v veliki meri sam odloča, v katero smer se bo razvijala in zorela njegova narava: k »imeti« ali k »biti«, kot to izbiro imenuje Erich Fromm (1900–1980). Kdor želi »biti«, se mora odpovedati usmeritvi »imeti« ter se osvoboditi samoljubja in sebičnosti ali, povedano z besedami mistikov, narediti se mora »praznega« in »siromašnega«. Erich Fromm omenja tudi Schweitzerja in Budo, boji pa se omeniti krščanstvo, Jezusa in Evangelij. Na Zahodu prav krščanski redovi in samostani že več kot tisoč let ne samo učijo, ampak z zaobljubo siromaštva tudi uresničujejo načelo »biti« namesto načela »imeti«.
Dr. Jože Trontelj (1939–2013) je opozarjal, da so v samem jedru človekove narave tudi etična ali neetična načela ravnanja, ki niso genskega, ampak »epigenetičnega« izvora. Na nek način torej »privzgojena«, »ponotranjena«, družinsko-kulturno podedovana. S tem se je približal Immanuelu Kantu, ki je nekoč dejal: »Dva čudeža poznam, zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni.«
Današnji človek pa postaja slep in gluh za ta »moralni zakon«, ki je v njem. Postaja nesposoben zaznati svojo notranjo naravo. Z njo počne, kar hoče, kar si zamisli, ali kar mu sugerirajo načrtovalci javnega mnenja. Celo razumevanje človeške narave nam sugerira in vsiljuje skrbno načrtovana laž. Laž, ki nikomur dolgoročno ne koristi, mnoge pa peha v globoko osebno nesrečo.
Izmaličenje človeške narave
Novembra 2006 je skupina predstavnic LGBT oziroma skupina t. i. »priznanih« strokovnjakinj za človekove pravice brez kakršnega koli uradnega privoljenja ali legitimnosti organizirala konferenco v Yogyakarti v Indoneziji. Tam so sestavile seznam z naslovom 29 načel iz Yogyakarte (The 29 Yogyakarta Principles, YP), ki tvorijo podrobna navodila za vpeljevanje in uporabo ideologije spola. Marca 2007 so ta načela »predstavile« (ne: »dale v potrditev«!) Združenim narodom v Ženevi, da bi jim že s tem nadele videz avtoritete.
Dr. Jože Trontelj (Maribor, 2012) je taka početja takole opisal: »Tu že precej časa opažamo fenomen, ki je znan kot beg od razuma in znanosti. Pojav zajema velik del zahodnega sveta in je po svojih učinkih destruktiven. Postalo je nekako splošno sprejemljivo misliti, da je o vsaki stvari možnih več resnic in da ima človek nekakšno legitimno pravico, da si izbere tisto, ki mu je v danem položaju najbolj pogodu. Prepričanju, da je vse relativno, hitro sledita tudi vrednotni in moralni relativizem. Nastajajo plodna tla za širjenje egocentrizma, združevanje na podlagi čudaških verovanj, vznikajo celo nevarna nova duhovna gibanja.«
Vendar so vse razprave in vsa razmišljanja o človeku, njegovi naravi ter moralnem zakonu v njem možni le pod pogojem, da mu že v načelu priznamo vertikalno, to je duhovno razsežnost. Prav po tej razsežnosti se človek razlikuje od živali. Zanikanje te razsežnosti človeka in njegovo naravo degradira na raven živalske nagonskosti. Z banalno preprostim filozofiranjem lahko to vertikalno (duhovno) razsežnost zanikamo, saj se vertikalna dimenzija projicira v horizontalo v točko, kar pomeni da izgine. Zato v okolju okrnjenega materializma postane govorjenje o človeku kot duhovnem bitju, božjem otroku, ustvarjenem po božji podobi … nerazumljivo in nemogoče.
Pa vendar naj omenimo preprost in »oprijemljiv« dokaz te razsežnosti, ki jo prinašajo zdravniške razprave o obsmrtnih izkušnjah onkoloških pacientov (ISIS, julij 2024):
Obsmrtne izkušnje so nas naučile, da zavest presega zgolj možgansko funkcioniranje, da možgani ne proizvajajo zavesti, ampak jo procesirajo. /…/ Slepi ljudje lahko v obsmrtnih izkušnjah vidijo! Pacient, ki je bil slep od rojstva, je na operacijski mizi doživel srčni zastoj in klinično smrt. Po uspešni reanimaciji in ko se je zbudil iz narkoze, je pripovedoval, kako je odšel (»odplaval«) iz bolnišnice in prvič v življenju videl sneg in železniške tirnice. Po njih je pripeljal vlak in pacient je opisal logotip lokomotive. Ko so kasneje preverili vozni red vlaka, so zgodbo potrdili in tudi logotip lokomotive.
Obsmrtne izkušnje so v posameznih primerih doživljali ljudje vseh časov, tudi v kameni dobi. Zato je razumljivo, da je človek vseh časov imel zavest ali vsaj slutnjo o svoji duhovni razsežnosti, iz česar se je rojevala tudi vera v Boga. Človek vseh časov je bil tudi religiozno bitje, čeprav si je podobo Boga slikal po svoje ali pa je ta ostajala le v njegovi podzavestni slutnji.
