6 C
Ljubljana
sreda, 25 decembra, 2024

Srednjeveški svetnik, po katerem se še vedno navdihujejo mnoge generacije kristjanov in po katerem je sedanji papež dobil ime

Piše: Blagovest.si

Le kdo ne bi poznal sv. Frančiška Asiškega? Čeprav izhaja iz povsem drugega časovnega obdobja in iz druge kulture, njegova življenjska zgodba navdihuje številne kristjane. Navsezadnje je papež Frančišek dobil ime prav po njem. Klic, ki ga je asiški ubožec dobil v napol podrti cerkvici sv. Damjana ob bizantinskem križu “Pojdi in popravi mojo Cerkev…”, je postal klic k notranji prenovi Cerkve tudi v sedanjem času. 

Sv. Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/82 v Assisiju kot sin trgovca Petra Bernardoneja in Francozinje Ivane Pica. Krstno ime malega Frančiška je bilo Giovanni, zaradi njegove matere pa so ga od rojstva naprej imenovali Francesco (Francozek). Frančišek je bil radoživ in vesel mladenič. Njegov cilj je bil postati vitez. Leta 1202 je komaj dvajsetleten odšel v vojno med mestoma Assisi in Perugia. Enoletno ujetništvo v ječah Perugie je prineslo spremembo. Frančišek je spoznal, da mora biti v življenju poleg blaginje in telesnih užitkov še kaj drugega. Romanje v Rim je njegovo prepričanje še okrepilo. Očaran je bil nad češčenjem Jezusa Kristusa, vendar še ni vedel, kako naj oblikuje svoje življenje.

Leto 1205 je bilo zanj odločilno. Kot že tolikokrat prej je Frančišek molil v mali, razpadajoči cerkvici sv. Damijana pod Assisijem. Nenadoma je zaslišal, kako mu Kristus s križa govori: »Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!« Frančišek je poziv tedaj razumel dobesedno, prodal številne bale očetovega blaga, izkupiček pa izročil župniku cerkvice sv. Damijana, da bi obnovil kapelo. Besni oče Bernardone je od Frančiška zahteval, naj mu vrne denar, sicer se bo moral odpovedati dediščini. Frančišek je vse vrnil in se hkrati odpovedal tudi dediščini. Kmalu nato je Frančišek med mašo v takrat še majhni cerkvi sv. Marije Angelske v Porcijunkuli na ravnini pod Assisijem zaslišal besede iz Lukovega evangelija: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne čevljev.« Spoznal je, da mu je s tem nakazana njegova pot najbolj ubogega med ubogimi. Odložil je čevlje, si oblekel kuto, jo prevezal z vrvjo in se kot berač podal na popotovanje.

Več si lahko preberete TUKAJ.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine