Piše: Vančo K. Tegov
V prvem četrtletju letošnjega leta so prihodki od turističnega sektorja v Albaniji zabeležili še en rekord v primerjavi z enakim obdobjem v prejšnjih letih. Oni že vedo kako.
Po podatkih, ki jih je objavila tamkajšnja Centralna banka, so tuji turisti v Albaniji porabili 874,36 milijona evrov, kar je približno 11-odstotno povečanje v primerjavi z enakim obdobjem leta 2024 in 40-odstotno več v primerjavi z istim četrtletjem leta 2023.
Zgovorna statistika kaže, da je Albanija povečala svojo prednost pri privabljanju elitnih turistov, ki porabijo več in ostanejo dlje, kar se odraža v pozitivnem in porazdeljenem vplivu na gospodarstvo,« ocenjuje pri Centralni banki Albanije.
Tudi neto bilanca v turizmu ostaja pozitivna za albansko gospodarstvo. Razlika med porabo tujih turistov v državi in porabo albanskih državljanov, ki odhajajo v tujino, znaša 295,32 milijona evrov.
Sicer pa se v Albaniji nadaljuje trend rasti števila turistov. Kot je te dni sporočil premier Edi Rama, je v prvih štirih mesecih letošnjega leta v Albaniji bivalo 2,45 milijona ljudi v primerjavi z 2,33 milijona lani oziroma 1,68 milijona turistov v letu 2023.
Zaradi teh številk je Albanija postala najhitreje rastoča počitniška destinacija v Evropi, vlada pa pričakuje do 30 milijonov tujih obiskovalcev do leta 2030.
Kaj takega počno, da so v prednosti pred drugimi?
Zgovorne so številke, pa ne samo le te. Turisti ki jo obiščejo, niso tisti ki imajo malo, premalo ali skorajda nič za porabiti. Gosti ki so bili tam, pa niso tisti z malim budžetom, so le tisti ki so se drugod naveličali konfekcijskega, brezdušnega turizma z mnogokrat indolentnim personalom ponudnikov turističnih produktov. Ponudijo malo v izhodišču, pa dobiš »mlačno« storitev.
Tisto, poleg drugačnosti, je dajanje sebe kot da to počnejo na enako pristen način kot da jim daš en evro ali milijon, ker ti ponudijo možnost, da jih skozi videno in slišano bolje spoznaš. Še en moment je pri njih, da so največji vlagatelji v njihov turizem domači ljudje, ki so po dolgih letih odsotnosti prinesli zaslužek in znanje v deželo od koder izhajajo. Odnos do te gospodarske veje je povsem drugačen kot pri nas, ko je domačega personala, posebej v turističnih destinacijah malo in je še v upadanju. Brezvoljnost in brezvoljnost, tako kot je povečini primerih pri nas, se nista nikoli tržila po »visokih« cenah. Morda, le za kratek čas.
Tam pa, kar je tudi sestavni del temperamenta, so pripravljeni ponuditi več za enak denar le obdržati in zadržati te hočejo. Kar se jim po mojem vedenju tudi obrestuje.
Lahko bi za neke destinacije tudi primer kako pomagati tej gospodarski veji do ponovnega zagona. Ali zatona, v kolikor ne povzamejo dobre stvari in početja ki so boljša in donosnejša.
Vrag si ga vedi za druge, za njih pa kot kaže, da znajo!
