Piše: Z. B., M. Č. (Planinska zveza Slovenije)
| Slepi in slabovidni planinci vedno znova dokazujejo, da zanje, kot poje tudi njihova himna Odločen korak, nikjer ni nobenih ovir. Pa četudi je strmo, blatno, sneženo ali ledeno, v spremstvu prostovoljcev in planinskih vodnikov se varno vzpenjajo po najrazličnejših terenih, kar so potrdili tudi na pohodu na planino Šija (1528 metrov nad morjem) in Kofce (1488 metrov). »Nedelja, 19. marec 2023, je bil spet naš dan druženja, dobre volje in planinskega zanosa,« je navdušena Irena. | |
| Začeli so pri kmetiji Matizovec, kmalu zatem pa strmo zavili v gozd. »Bilo je hladno jutro, a se je čez dan otoplilo zaradi sonca, ki nas je spremljalo vseskozi. Gozdna tla so bila dokaj suha, le na najbolj osenčenem delu blatna. Kako lepo je dišalo v gozdu po svežih listih in pomladi, ki se počasi prebuja izpod snežne odeje. Vodil me je moj mož Mihael, ki me je opozarjal na večje naravne ovire, kot so večje kamenje, korenine, štrleče veje na poti, nepričakovan led, ki se je skrival pod snegom, tako da nisem imela nobenih težav pri hoji,« pripoveduje Vesna.
»Ko smo prišli na odprto jaso, se je od daleč zasvetila streha Doma na Kofcah, a se v domu nismo ustavili, ker je bil naš cilj najprej priti do Zavetišča na planini Šija. Obšli smo dve kamniti pastirski koči, ki sta bili zaprti, saj v tem letnem času na planini ni živine. Ko pa smo bili tam lani poleti, ko smo osvojili kar dva dvatisočaka, poleg Kofc tudi Veliki vrh (Košuta), smo lahko pobožali konje in oslička. Kmalu smo prišli do Zavetišča na planini Šija, kjer nas je oskrbnik prijazno pozdravil. Roko je dal čisto vsakemu planincu. Prijetno smo bili presenečeni nad tem ne samo zelo osebnim, ampak tudi izredno srčnim pristopom. Na naših pohodih se nam je to prvič zgodilo.«
Tudi Tina se je pohoda zelo veselila, saj je kot otrok že bila na Kofcah. »Pohod je bil mišljen kot zimski, ampak pri teh temperaturah se sneg hitro tali in k sreči ga ni bilo preveč. Ob poti je bilo tudi veliko cvetočega teloha, ki napoveduje pomlad. Proti vrhu pa je snega vseeno še kar nekaj. Pot med Kofcami in Šijo ves čas ponuja čudovit razgled na Storžič, Grintovec in druge zasnežene gore. Pri Taborniškem domu na Šiji, kjer sem bila prvič, smo se ustavili in se okrepčali z okusnimi štruklji. Za tako malico se res splača potruditi v hrib. Na koncu smo naredili še nekaj skupinskih fotografij in seveda na ves glas zapeli našo himno Odločen korak, ki na naših pohodih nikoli ne manjka.«
Prostovoljka Marija, ki je kot vedno spremljala Marjetko, pravi, da je bila pot do Šije kar dolga, saj zaradi snega ni bilo mogoče hiteti. »Tudi na Šiji smo imeli daljši postanek in ker sva sedeli zunaj, naju je malce zazeblo, a ko smo šli proti Kofcam, sva se ogreli s hitro hojo in pozabili na vse tegobe. Na Kofcah smo v knjižice odtisnili žige in še malce posedeli. Ugotovila pa sem, da Kofce niso več tako lepe, kot jih imam v spominu. Nekoč je bila tam prekrasna ograja, zdaj pa je čisto navadna in še ta se podira. Narava okrog pa je lepa.«
Miha, avtor himna Odločen korak je navdušen planinec in se zaveda, kako veliko delo opravljajo prostovoljci, ki spremljajo slepe in slabovidne: »Hvala vsem našim zvestim spremljevalcem, ki nam pomagajo pri osvajanju manjših in velikih vrhov. Brez vas mnogi od nas ne bi stali na teh čudovitih gorah.« Tudi prostovoljec Miran je eden tistih, brez katerih naši pohodi ne bi bili izvedljivi. »Te pohode doživljam nekaj pozitivnega in sproščujočega. Z malenkostjo nekomu polepšaš dan ali trenutek, ko ga spremljaš do vrha in nazaj. V zahvalo dobiš pa objem in besedo hvala. Tudi tokrat sem se domov vrnil s pozitivnim občutkom, da sem naredil nekaj dobrega, čeprav sem podaril samo svoj čas.« |
|
