Piše: C. R.
Papež Leon XIV. je včeraj dopoldne v Rimu daroval mašo ob jubileju mladih, kar predstavlja vrhunec in hkrati zaključek romanja, ki je privabilo katoličane iz vsega sveta. Maše na prostem na polju pri univerzitetnem kampusu Tor Vergata se je po navedbah Vatikana udeležilo več kot milijon ljudi, večinoma mladih.
Več kot milijon romarjev iz 146 držav se je zbralo pri maši na univerzitetnem kampusu Tor Vergata na obrobju italijanske prestolnice. Med romarji so bili tudi številni mladi iz Slovenije.
Papež je že večer prej s helikopterjem pristal na prostranem odprtem območju, nato pa si je v papamobilu ogledal prizorišče in pozdravil zbrane romarje, ki so v Rim prišli na jubilej mladih, največji dogodek v okviru svetega leta katoliške cerkve.
Mnogi so se na kraju zbrali že v soboto, poslušali glasbo, molili in se družili. Večina udeležencev je po poročanju francoske tiskovne agencije AFP spala na tleh v šotorih, spalnih vrečah ali podlogah in čakala na nedeljsko mašo.
Leon je danes ob prihodu vsem navzočim zaželel “dobro jutro” v italijanščini, angleščini, španščini, francoščini in nemščini. Med mladimi je bil med vožnjo v papamobilu deležen navdušenih vzklikov in bučnega aplavza, nekateri so mu metali plišaste živali, zastave in majice, poroča avstrijska tiskovna agencija APA.
Med današnjo mašo je Leon mlade spomnil, da je Jezus naše upanje, in jih pozval, naj se “z Gospodom podajo na pustolovščino proti večnosti”, saj Gospod “nežno trka” na vrata njihove duše, je objavil spletni portal Vatican News.
Za Leona XIV., ki je pred tremi meseci nasledil pokojnega papeža Frančiška, je bil to najbolj množičen dogodek doslej v njegovem pontifikatu.
Papež je že v soboto zvečer vodil molitev na prostem, ki se je je po podatkih Vatikana udeležilo 800.000 ljudi. “Iščite pravičnost, da bi ustvarili bolj human svet. Služite revnim in tako pričajte o dobrem, ki si ga vedno želimo od svojih bližnjih,” je Leon dejal v svojem nagovoru.
Teden dni trajajoč dogodek je bil za Vatikan ogromen podvig, saj je bilo v Rimu večino tedna pol milijona mladih romarjev.
Mestna policija je ob velikem številu romarjev in spričo napetih mednarodnih razmer uvedla dodatne varnostne ukrepe. Pri podpori dogodka je sodelovalo 13.000 ljudi, vključno s 3000 prostovoljci civilne zaščite in tisoč policisti.
Leta 2000 je na istem prostoru mašo daroval papež Janez Pavel II. Takrat se je zbralo celo dva milijona ljudi.
»Upam, da ste se vsi vsaj malo spočili. V kratkem bomo začeli veliko praznovanje, ki nam ga je Kristus zapustil s svojo prisotnostjo v evharistiji. Bog vas vse blagoslovi in naj bo to resnično nepozaben dogodek za vsakega od nas. Ko smo skupaj kot Kristusova Cerkev, sledimo, hodimo skupaj, živimo Jezusa Kristusa,« je dejal. Na koncu je še dodal v italijanščini: »Vsem želim lepo obhajanje«.
Homilija svetega očeta Leona XIV.
maša ob jubileju mladih
Rim – Tor Vergata
3. avgusta 2025
Dragi mladi, po vigiliji, ki smo jo doživeli skupaj včeraj zvečer, smo se danes ponovno zbrali, da bi obhajali evharistijo, zakrament popolne podaritve sebe, ki jo je Gospod storil za nas. V tej izkušnji si lahko predstavljamo, da ponovno hodimo po poti, ki sta jo v velikonočnem večeru prehodila emavška učenca (prim. Lk 24, 13-35). Najprej sta se prestrašena in razočarana oddaljevala od Jeruzalema; odhajala sta prepričana, da po Jezusovi smrti ni moč več ničesar pričakovati, ničesar upati. Pa sta srečala ravno njega, ga sprejela kot popotnega tovariša, ga poslušala, ko jima je razlagal Pisma in ga končno prepoznala v lomljenju kruha. Tedaj so se njune oči odprle in veselo oznanilo velike noči je našlo prostor v njunih srcih.
Današnje bogoslužje nam ne govori neposredno o tem prizoru, pomaga pa nam razmišljati o tem, kar pripoveduje: srečanje z Vstalim Kristusom, ki spremeni naše življenje in osvetljuje naša čustva, želje, misli.
Prvo berilo, vzeto iz knjige Pridigar, nas vabi, naj se kot učenca, o katerih smo govorili, sprijaznimo z izkušnjo svojih omejitev, končnosti minljivih stvari (prim. Prd 1,2; 2,21-23); in psalm z odpevom, ki je njegov odmev, nam ponuja podobo trave, »ki poganja; zjutraj vzcveti in požene, zvečer ovene in usahne« (Ps 90,5-6). To sta dva močna opomina, morda nekoliko šokantna, ki pa nas ne smeta prestrašiti, kot da bi bili »tabu« temi, ki se ju izogibati. Krhkost, o kateri govorita, je namreč del čuda, da smo. Pomislimo na simbol trave: kaj ni cvetoči travnik lep? Seveda je občutljiv, sestavljen iz tenkih, ranljivih stebel, ki se posušijo, upognejo, zlomijo, a hkrati jih hitro nadomestijo druga, ki poženejo za njimi, za katera prva velikodušno postanejo hranivo in gnojilo, ko se použijejo na terenu. Tako živi polje, ki se nenehno obnavlja, in tudi med ledenimi zimskimi meseci, ko se zdi, da vse molči, njegova energija kipi pod zemljo in se pripravlja, da spomladi eksplodira v tisoč barvah.
Dragi prijatelji, tudi mi smo ustvarjeni tako: ustvarjeni smo za to. Ne za življenje v katerem je vse predvidljivo in določeno, ampak za bivanje, ki se stalno obnavlja v darovanju, v ljubezni. In tako vedno težimo po nečem »več«, ki nam ga ne more dati nobena konkretna stvarnost, saj čutimo tako veliko in pekočo žejo, da nam je ne more pogasiti nobena pijača na tem svetu. Pred to žejo ne varajmo svojih src, da bi jo skušali pogasiti z neučinkovitimi nadomestki! Raje ji prisluhnimo! Iz nje naredimo pručko, na katero se bomo povzpeli, da bi se kot otroci na konicah prstov pokazali na oknu srečanja z Bogom. Znašli se bomo pred njim, ki nas čaka, ki celo nežno trka na steklo naše duše (prim. Raz 3,20). In lepo je, da mu že pri dvajsetih na stežaj odpremo srce in mu dovolimo, da vstopi, in si nato skupaj z njim drznemo iti proti večnim prostorom neskončnosti.
Ko je sv. Avguštin govoril o svojem intenzivnem iskanju Boga, se je vprašal: »Kaj je torej predmet našega upanja […]? Je to zemlja? Ne. Nekaj, kar prihaja iz zemlje, kot zlato, srebro, drevo, žetev, voda […]? Te stvari so nam všeč, te stvari so dobre« (Govor 313/F, 3). In je zaključil: »Išči tistega, ki jih je ustvaril, on je tvoje upanje« (prav tam). Ko je razmišljal o prehojeni poti, je molil rekoč: »Bil si v meni in jaz sem bil zunaj, in tam sem te iskal […] Vabil si in klical – in prebil si mojo gluhoto. Bliskal in žarel si in pregnal si mojo slepoto. Sladko si mi dehtel in srkal sem tvoj vonj – po tebi koprnim. Okusil sem te – in sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me – in zagorel sem po tvojem miru« (Izpovedi, 10,27).
Sestre in bratje, to so čudovite besede, ki nas spominjajo na to, kar je papež Frančišek dejal v Lizboni na Svetovnem dnevu mladih nekim drugim mladim: »Vsak je poklican, da se sooči z velikimi vprašanji, ki nimajo […] preprostega ali takojšnjega odgovora, ampak nas vabijo na pot, da presežemo sami sebe, da gremo onkraj […] do vzleta, brez katerega ni poleta. Ne vznemirjajmo se torej, če se znajdemo notranje žejni, razburjeni, neizpolnjeni, željni smisla in prihodnosti […] Nismo bolni, smo živi!« (Govor na srečanju z mladimi univerzitetnimi študenti, 3. avgusta 2023).
V naših srcih je žgoče vprašanje, potreba po resnici, ki je ne smemo podcenjevati in nas vodi, da se vprašamo: kaj je v resnici sreča? Kaj je pravi okus življenja? Kaj nas osvobaja mlak nesmisla, dolgčasa in povprečnosti?
V preteklih dneh ste doživeli veliko lepih stvari. Srečali ste se z vrstniki iz različnih koncev sveta, ki pripadajo različnim kulturam. Izmenjali ste si spoznanja, podelili ste pričakovanja, pogovarjali ste se z mestom preko umetnosti, glasbe, informacij in športa. Nato ste v Circo Massimo pristopili k zakramentu pokore, prejeli Božje odpuščanje in prosili za njegovo pomoč pri dobrem življenju.
Iz vsega tega lahko dojamete pomemben odgovor: polnost našega življenja ni odvisna od tega, kar kopičimo in, kot smo slišali v evangeliju, ne od tega, kaj posedujemo (prim. Lk 12, 13-21). Povezana je s tem, kar znamo z veseljem sprejeti in podeliti (prim. Mt 10,8-10; Jn 6, 1-13). Kupovanje, kopičenje in trošenje ni dovolj. Dvigniti moramo pogled, pogledati navzgor, »na to, kar je zgoraj« (Kol 3,2), da bi spoznali, da ima med svetnimi resničnosti vse smisel samo v toliko, koliko služi združevanju z Bogom in z brati v ljubezni, tako da v nas rastejo »usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost« (Kol 3,12), odpuščanje (prav tam v. 13), mir (prim Jn 14,27), kot tudi vse tisto, kar je v Kristusu (prim. Flp 2,5). Na tem obzorju bomo vedno bolje razumeli, kaj pomeni, da »upanje […] ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (prim. Rim 5,5).
Dragi mladi, naše upanje je Jezus. On, »ki vzbuja v vas željo, da bi iz svojega življenja naredili nekaj velikega […], da bi izboljšali sebe in družbo, jo naredili bolj človeško in bolj bratsko«, kot je dejal sv. Janez Pavel II. (15. svetovni dan mladih, molitvena vigilija, 19. avgusta 2000). Ostajajmo združeni z Njim, ostanimo vedno v njegovem prijateljstvu, negujmo ga z molitvijo, češčenjem, evharističnim obhajilom, pogosto spovedjo, velikodušno ljubeznijo, kakor sta nas učila Peter Jurij Frassati in Karel Acutis, ki bosta kmalu proglašena za svetnika. Stremite po velikih stvareh, po svetosti, kjerkoli ste. Ne zadovoljite se z manj. Potem boste videli v vas in okoli vas vsak dan rasti luč evangelija.
Izročam vas Mariji, Devici upanja. Ko se boste v prihodnjih dneh vračali v svoje države, na vse strani sveta, z njeno pomočjo še naprej veselo hodite po Zveličarjevih stopinjah in vsakega, ki ga srečate, okužite s svojim navdušenjem in s pričevanjem svoje vere! Srečno pot!
Vir: Vatican Media
