Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Na Hrvaško sem peljal letos prvič. Imel sem načrt, da bi pozimi ob slovenskih in avstrijskih preskusil tudi njihova smučišča, a je to padlo v vodo, ker ni bilo snega.
Kar imajo evro in med državama ni več meje, pri sosedih nisem bil velikokrat. V preteklosti pa pogosto in na vseh mogočih koncih. In pogosto sem stal v vrstah na meji in v kolonah na naših in njihovih avtocestah. Pravzaprav je mejni nadzor naša vlada medtem ponovno uvedla z razlago, da mora bolj nadzorovati množice migrantov, da se med njimi na Zahod ne bi tihotapili nevarni teroristi. To so storili, ko so nadzor uvedli Avstrijci in Italijani. Zaradi Avstrijcev je te dni že spet protestiral Matjaž Nemec iz vladne SD. To počne pogosto. Pomaga pa nič.
Po osebni izkušnji včeraj opoldne na mejnem prehodu Jelšane nadzora, z izjemo v senci stoječega policijskega avtomobila, ni bilo opaziti in prometa ni bilo. Tudi migrantskega ne. Vrste nobene. Videti iz avtomobila je to bilo tako:
Nadzor je sicer verjetno bolj v drugo stran, ker migranti praviloma prihajajo iz Hrvaške k nam in manj od nas hodijo tja. Naše, z vladnimi strankami povezane nevladne organizacije razglašajo celo, da je za migrante Hrvaška nevarna država, v katero jih oblast nikakor ne sme vračati. Celo z verigo se podpredsednica parlamenta Nataša Sukič občasno pripne na kakšnega prišleka, da mu ne bi bilo treba v nevarno sosedo. Sam posebne nevarnosti doslej še nisem opazil. Podobno kot mejni prehod Jelšane je bila tudi cestninska postaja na avtocesti, kjer za rabo osebnega avtomobila plačaš 1,1 evra, precej opustela. Ni pa to nujno splošna značilnost. Namerno smo za pot izbrali sredo opoldne in ne soboto, ko je poleti praviloma grozno že v Kosezah, kjer se začne zastoj na naši supermoderni dvopasovni avtocesti proti Primorski, za katero del naših vladajočih politikov trdi, da bi, če bi jo razširili, to povzročalo še dodatno gnečo in zastoje. Proti Ilirski Bistrici in Hrvaški celo te dvopasovne avtoceste zmanjka. A tudi navadna cesta je bila tokrat precej prazna in je dokazovala teorijo bolj skrajno levega dela naše vlade, da manj kot je pasov, manj je prometa. Če ni ceste, pa ga sploh ni. Na Hrvaškem takoj za mejo se avtocesta pojavi, a zaradi tega tokrat ni bilo nobenih zastojev, ker bi se dramatično povečal promet. Vožnja pa je gotovo varnejša v, ko gre za avtoceste, prometno bolj razviti sosedi, ki pa še ni opustila cestninskih postaj.
So pa včeraj visoko šle temperature in teorijo, da več kot je pasov, več je prometa in zastojev, se je dokazala na Krku, kjer je v trajektnem pristanišču za druge otoke nenadoma bilo cel kup pasov in gneča na vseh. Za prvi trajekt celo prevelika. Termometer ob prihodu je kazal 41 stopinj. Precej vroče, ko malo zamudiš.
Merilec, ko avto stoji na cesti in soncu, nekoliko pretirava, radio je poročal, da je bilo le okoli 35 stopinj. Na cesti čez Krk pred tem je občasno kazal stopinjo ali dve več. Na družabnih omrežjih sem, ko sem čakal na naslednji trajekt, prebiral polemike o menda zelo visokih cenah na Hrvaškem. Primerjave, ker imajo evro, so zdaj preprostejše in njihove cene so, kar so ukinili kune, postale evro cene. Torej precej višje kot kuna cene. Sedemkrat višje so bile v kunah. A v evrih so še bolj. To se je, ko smo prevzeli evro, zgodilo tudi pri nas. Na trajektu je bila kava z mlekom tri evre. A to je bila že lani. In za hlad, ki so ga ponujali s pomočjo klimatske naprave, se cena ni zdela nerazumna. Nekoč je bila 14 kun. A vmes je bila tudi inflacija.
V restavracijah pa so res preskočili cene ljubljanskih gostincev, kar je verjetno posledica tega, ker je tudi kupna moč v Ljubljani nižja kot je med turisti, ki na Hrvaško prihajajo iz evropskih držav. Da bi bile restavracije prazne zaradi cen, ni res. Zvečer je bila gneča in mize polne ljudi, ki so strmeli v velike ekrane, na katerih so Angleži premagali Nizozemce.
Cen in okusa hrane v restavracijah, razen s hitrim pogledom na nekaj cenikov, čisto osebno nisem preverjal. Sem pa za sladoled, ki je bil po dva evra kepica in v trgovini, kjer je bilo pol litra bučnega olja, brez katerega Štajerci ne delamo solate, pol dražje kot v Ljubljani. Je pa bil cenejši paradižnik, ki je bil odličnega okusa. Pa ni bil lušt. Ali je to zaradi sonca, ki ga imajo veliko in ga ima ta rastlina rada, ali je šlo le za posledico vročine na cesti čez dan, težko rečem.
Morje je pa bilo in je hladno in čisto in vredno dodatne poti po vročih cestah. Brez sluzastih alg.
